Veliko ljudi se nas oklepa preteklosti ali pa živimo večno v prihodnosti, da bi se tako izognili sedanjega trenutka, pogosto ker je sedanjost lahko prežeta z bolečino ali pa jo težko vzdržimo. V joga tečajih pogosto še vedno veliko učencev misli, da morajo preprosto »stisniti zobe« in zdržati, dokler jim učitelj ne reče, da lahko grejo ven iz asane. To pa je zelo narobe in je lahko celo nevarno. Kajti bolečina je tukaj, pride kot učiteljica in zato je življenje polno bolečin. V sami bitki z bolečino se skriva znanje in modrost. Samo tam, kjer je bolečina, bomo videli tudi svetlobo. Bolečina je naš »guru«. In ker za nas doživljanje užitka pomeni srečo, bi se morali naučiti, da je ne izgubimo, ko se pojavi bolečina. Kot vidimo dobro v užitkih, bi se morali naučiti videti dobro tudi v bolečini. Najti udobje tudi, ko ni udobno. Velikokrat od bolečine hočemo zbežati, jo ubijamo z blažilci bolečine, če drugače ne gre, v osnovi pa bi jo morali diagnosticirati, se spoprijateljiti z njo, it skozi njo in jo preseči. Seveda je ta pot težja, pogostokrat se dotakne temnih globin naše podzavesti in soočanja s težkimi stvarmi. Ampak le tako kultiviramo vzdržljivost na dolge proge in temu lahko rečemo spiritualni ali duhovni pristop k jogi. To je ravno tako duhovni pristop in pogled na življenje.
Sama, kot učiteljica joge seveda nisem nobena izjema. Razbila se je še ena iluzija, da ker vadim jogo, bom pa celo življenje prišla skozi brez bolečin! Ker se tako zelo trudim, ker sem tako zelo predana, ker tako zelo veliko vadim… bla, bla…
Zadnje dve leti se soočam s konstantno prisotnostjo bolečine v desnem kolku, dimlju, križu… Po vseh slikanjih, magnetih, ultrazvokih, pregledih, ne najdejo kaj več kot strganega labruma 1cm – toliko, da še operirati ne morejo. Nimam obrabe, nimam nobenih nenavadnih sprememb v ledvenem delu hrbtenice (hvala bogu), hodila sem od fizioterapevtov do maserjev, odkrila še nič novega razen tega, da sem »zmatrana«, »izčrpana«, da ni dobro da sedimo pri jogi po turško, ipd… V bistvu hvaležna, da z mano ni kaj večjega… Bolečina je učitelj, če pravi da ne smem odpirati noge, jo poslušam… Kako potem vaditi z vadečimi, jim pokazati stvari, lahko je zelo frustrirajoče… Ampak, a ni ravno Gita-ji na koncu učila vse svoje vadbe samo še iz stola? To je naslednja stopnja, da lahko razložim kako vaditi brez da bi karkoli pokazala in si tako znova in znova škodila. Vsaj dokler bo bolečina prisotna. Nazaj k bazi – Tadasana, Supta Tadasana, Parsvotanasana, veliko podaljševanja stranskih delov trupa, dviga stegen in mišic medeničnega dna. Veliko potrpežljivosti in vadbe res zelo počasi… In sprejemanja, zavedanja, da enkrat odide tako kot je prišla, ampak šele ko osvojim lekcijo. Tudi spuščanje ega, saj tokrat kot učiteljica ne zmorem nič nadnaravnega, ampak lahko tako da sem tudi po vadbi še v redu, naredim zgolj in samo res osnovne jogijske asane. Vse ostalo lahko učim samo tako, da pokažem na vadečih.
In tako kot spoštovanje etičnih zakonikov joge (nenasilje, poštenost, govoriti samo iskreno in resnico,…) čisti naše delovanje v zunanjem svetu, tako asane in pranajama čistijo naš notranji svet. Vadbo joge pa tako lahko uporabimo, da nas nauči kako se soočimo in na koncu gremo nad meje svojih bolečin in odvisnosti od zunanjih dražljajev v svetu. In ker je bolečina neizogibna, so asane laboratorij, kjer raziskujemo kako lahko toleriramo bolečine, ki se jim ne moremo izogniti in kako lahko transformiramo tiste, ki se jim lahko. To ne pomeni, da pri jogi samo čakamo, kje se pojavi bolečina v telesu, pomeni pa, da ne bežimo stran od njih, ko se pojavijo, ker so del naše rasti in sprememb. Asane nam pomagajo, da razvijamo večjo toleranco in sprejemanje našega telesa in uma, da se lahko tako lažje spopadamo s stresom in pritiski vsakodnevnih obveznosti. Na joga blazini se torej tudi naučimo, da se znamo potruditi in iti skozi proces sprejemanja bolečin, ki se jim ne da izogniti.
Pri zaklonih lahko npr. vidimo pogum in vzdržljivost ljudi, kako se znajo spoprijeti s situacijo, ko začutijo bolečino. Ravnotežnostne asane na rokah učijo in kultivirajo moč in vzdržljivost. In če se lahko prilagodimo in uravnotežimo v svetu, kjer se vse spreminja in je nestabilno, lahko to prenesemo iz blazine v vsakdan in se učimo kako se prilagoditi spremembam in razlikam v zunanjem okolju.
Vzdržljivost potrebujemo, da ostanemo in držimo asane. Da asane osvojimo potrebujemo potrpežljivost in disciplino. Asana ne bo uspela, če samo napenjamo obraz. Torej kako se naučimo, da postane bolečina znosna, takšna da jo lahko predihamo? Učimo se ustvarjati sproščenost znotraj določene stopnje napetosti. To naredimo z dihom, tako da sprostimo oči in senca. Tako neznosno bolečino pretvorimo v bolj znosno in to nas sčasoma pripelje do tega, da asano osvojimo in bolečina izgine.
Če želimo doseči svobodo, se moramo naučiti vzdržati bolečino. In tako je tudi v življenju. Pri praksi joge ne gre samo za občutenja užitka. Gre za zavedanje in zavedanje nas vodi v razumevanje in raziskovanje obeh, užitka in bolečine.
Pri začetnikih je lahko bolečina zelo močna, ker se telo sprva upira. S predanostjo in zavzetostjo postopoma telo zmehčamo in bolečine je manj. Ampak ko sčasoma postanemo bolj dojemljivi in senzibilni in če se bolečina stalno vrača tudi takrat, ko ne bi smelo boleti, je zelo pomembno, da ne vztrajamo v njej in ugotovimo kaj bi lahko bilo narobe. Bolečina pride samo takrat, ko telo ne razume, kako narediti asano in to je na začetku. V pravilnem položaju ne sme prihajati do bolečine. Ampak da se pa naučimo asano pravilno izvesti, pa se soočimo z njo. Ni druge poti!
Ni samo joga, ki povzroča vse te bolečine, bolečine so že v nas, ampak so skrite. Živimo z njimi ali pa smo se naučili, da jih ne čutimo. Kot da je telo v komi. Ko začnemo z jogo lahko neznane bolečine priplavajo na površje. Če znamo uporabiti telesno inteligenco in očistiti svoje telo, potem se tudi bolečine raztopijo. Tako dolgo kot bodo napetosti v telesu in umu, ne bo notranjega miru. Notranje napake kot so to, da se ženemo, delujemo brez zavedanja, stiskamo grlo (nevede) in blokiramo ušesa, vse to so lahko navade, ki nas pripeljejo do napetosti, občutka teže, neuravnoteženosti in bolečine.
Imamo samo dva načina s katerima se soočimo z bolečinami: da živimo z njimi večno ali pa delamo z njimi in se učimo kako jih po možnosti transformirati.
Se nadaljuje…
