TRANSFORMACIJA BOLEČINE – DOŽIVETJA IZ JOGA BLAZINE IN ŽIVLJENJA IZVEN NJE
Prišel je spet »moj petek«. Ko sem rekla, da bom dopoldan namenila pisanju in bolj filozofskemu poglabljanju v vidik naše lastne jogijske prakse ter izkušenj iz poučevanja. Opazila sem, da že dva dni malo bolj misli usmerjam k temu, kaj naj sploh pišem. Hkrati mi čisto osnovne dnevne dejavnosti, kot so skrb za otroka, kuhanje, pospravljanje, priprava vadb in poučevanje dopuščajo precej malo manevrskega prostora, kajti za razmišljanje potrebuješ »čas« zase, prostor, da se kreativne ideje sploh zaženejo. Pa kje boš ti zdržala in črpala ideje, če že pri drugem pisanju nimaš pojma o čem pisati… Pa je potem nekako steklo… Boste vi ocenili če je sploh tole za kam😊
Letos je jesen prišla na hitro in odločno. Vreme se meša, ekstremi so, od tega da je zelo toplo, pa kar naenkrat zahladi in zazebe. In stvari, ki so bile poleti tako preproste in so delovale, sedaj v smislu telesa in počutja ne delujejo več. Prišel je hlad v sklepe in prekrvavitev in toliko je enih viroz in pljučnic, pri nas doma tudi, ne pomnim, da bi bil moj starejši sin kdaj tako dolgo in intenzivno prehlajen. V tem času moramo tudi paziti na poškodbe sklepov, še posebej pri športnih dejavnostih in tudi pri vadbi joge. Če je možno sedaj jemo manj hrane, ki je polna ogljikovih hidratov, ne jemo zvečer in na splošno zvečer jemo bolj hrano v topli tekoči obliki. Potreba po spanju se počasi povečuje tako da mirno spimo kakšno uro dlje. Pazimo, da uživamo dovolj zdravih beljakovin in maščob. In da dodajamo tople začimbe, s katerimi segrejemo telo. Pa topli čajčki seveda… Meni je trenutno res vrhunec »samo-nege« kopel iz njivske preslice. Tako lepo pogreje telo navznoter. Če boste potrebovali recept in ga ne najdete, mi pišite in vam ga pošljem.
Jesen je tudi čas, ko se ljudje začnejo bolj obračati navznoter in vase in to je čas, ko so telovadnice, joga studia bolj obiskani in polni. Jesen je nekako čas, ko iz poletne razpršenosti pademo, ali se vsaj trudimo pasti bolj v rutino in disciplino. Ker je manj sonca, zanetimo svojo notranjo luč. In tako kot ima poletje svoje čare, je lepo, hkrati pa hvala bogu, da ne traja večno; ima tudi tetka jesen nek topel prizvok in čeprav je prehod iz poletja težek, ko ga naposled spelješ pa zna biti naravnost čudovit. Zavedanje, da imaš topel dom in jesenski dnevi v gozdu, pohajkovanje z otroci, veselje ob skoku v kup listja in introspekcija na joga blazini, vračanje k sebi in vase, znova in znova… To so stvari za katere sama čutim globoko hvaležnost in za katere ne rabimo veliko. Saj za jogo v osnovi, če pogledamo, ne rabimo ničesar razen sebe in blazine. Ok, morda še učitelja tu in tam, pa lepo je vadit v skupnosti, ljudje smo vendar družabna bitja, ampak, ni pa vse to pogoj. Vsakdo lahko vadi, tudi sam, ampak si je pa treba vzeti čas.
Zadnjič sem pisala o bolečinah pri jogi in v življenju nasploh. Na kakšen način na bolečino pogledamo skozi »jogijske« oči. Danes nadaljujem, ker teme zadnjič še nisem čisto zaključila.
Kako lahko razlikujemo med pravilno in napačno bolečino? Prava bolečina je tista, ki je konstruktivna in vključuje izziv, medtem ko je napačna bolečina destruktivna in povzroči trpljenje. Prava bolečina se uporabi za našo rast in tako fizično kot spiritualno transformacijo. Običajno se občuti kot postopno podaljševanje in občutek krepitve in jo moramo znati razločevati med »napačno« bolečino, ki je običajno ostra in nas preko nje telo posvari, da smo šli predaleč čez mejo naših trenutnih sposobnosti. Če med vadbo opazite bolečino, ki kar vztraja in se celo stopnjuje, ko delamo s telesom, je to skoraj sigurno ta »nezdrava, napačna« bolečina.
Izziv pri jogi sicer je, da gremo mi čez meje naših zmožnosti – in to je z razlogom. Ves čas želimo širiti meje svojega uma, skozi to, da uporabljamo telo. Predstavljajte si, da ste slikar in hočete ustvariti večje platno za slikanje. Ampak spoštovati pa moramo trenutno stanje svojega telesa. Če raztegnemo prehitro ali predaleč, bomo strgali platno. Če vadba, ki jo narediš danes vpliva na to, da ne moreš vaditi jutri, ali da so bolečine prisotne naslednji dan, to ni pravilna vadba (ne mislim običajnega *musklfibra*)
Tukaj se lahko tudi pojavijo razlike pri različnih stilih joge. Sama govorim o Iyengar jogi, ker se tudi vsa zadnja leta posvečam učenju iz tega stila. Velikokrat joga učitelji rečejo, da naredimo asane lahkotno in udobno, brez naprezanja in nekega stresa. To ultimativno pusti vadečega v coni udobja znotraj tega okvirja svojega uma, z vsemi svojimi strahovi in navezanostmi. Taki učitelji in vadeči pri jogi, bodo zaradi navajenosti, lahko našo vadbo občutili kot bolečo in pre-intenzivno. Ja, je res, da včasih med vadbo tudi kaj zaboli, medtem ko presegamo svoje meje in predvsem voljo. Kajti joga je mišljena kot čiščenje telesa, njeno raziskovanje pa ima namen tudi v preoblikovanju našega uma. To vse skupaj ojača našo voljo opazovanja in istočasno zgolj »zdržanja« v fizični bolečini brez da bi jo dejansko povečali. Brez določene stopnje stresa tudi prave asane ne bomo izkusili, um pa tako ostaja znotraj svojih okvirjev in cone udobja. Ta vidik razloži, zakaj joga učitelji velikokrat gremo čez sebe in hodimo po tankem robu med tem, da se v trenutku manjšega zavedanja in prisotnosti poženemo čez mejo tako daleč, da se poškodujemo.
Ko začnemo vaditi jogo bomo izkusili obe bolečini, fizično in pa tudi mentalno. In isto kot moramo znati razlikovati med »pravo – zdravo« bolečino in »napačno – nezdravo« fizično bolečino, ravno tako je pri mentalni bolečini. Pravilna mentalna bolečina mora biti ravno tako postopna in nas krepiti. Da vstanemo in vadimo ob šestih zjutraj preden gremo v službo je lahko boleče, ampak je konstruktivno in vključuje izziv, ki ga lahko presežemo in zraste v zelo pozitivno navado skrbnosti in treninga za svoje telo in um. Telo nam bo vračalo zdravje in žar. Um pa umirjenost in zadovoljstvo. Vseeno pa mora biti naša vadba postopna in počasi napredujoča. Če se bomo npr. vstajali tako zgodaj, da se bo naše telo uprlo, recimo ob štirih zjutraj, ne bomo vzdržali te navade in jo po parih poskusih tudi opustili.
Sama jogijsko vadbo vidim kot priložnost, da lahko opazim ovire, ki se pojavijo tako na joga blazini, kot v življenju in uporabim potem vse kot raziskovanje in laboratorij, kako se lahko s tem soočam in jih presežem. Seveda obstajajo še druge tehnike, ni samo joga, so tudi različni stili, že pri jogi, skupen je osebni razvoj in da nam je vsem skupaj v življenju lažje, čeprav se lahko vmes tudi kdaj izgubimo ali zatavamo, ampak pustimo to raje za drugič.
Opažam pa, da je ogromno intelektualno zelo razvitih ljudi, ki pa jim manjka čustvene zrelosti. Če se morajo soočit z bolečino, bodo poskušali od nje pobegnit. Niso pripravljeni na to, da bi se soočili z bolečino ter delali z njo, ko so vodeni v položaje. Zato jih ravno vadba sooči z realnostjo prave narave človeškega telesa. Včasih je to tako intenzivno, da »pobegnejo«, oz. ne pridejo več. Zato da se moramo postaviti in soočiti s svojimi čustvi je potreben pogum, veliko poguma. Ne vadimo joge samo zato, da uživamo, ampak za višji namen preobražanja in rasti. Torej tudi ta predsodek, da ker smo pa učitelji bomo pa celo življenje zdravi in polni energije in srečno živeli do konca svojih dni – ne drži. Pišem zato, ker sem tudi sama do nedavnega živela v tej iluziji. Potem pa pride čas, ko se vse podre in nič več, kar je delovalo prej, ne deluje več. Lahko bi tukaj obupala in našla neko drugo tehniko. Ali pa sploh ne našla nič in rekla, da če ležim sem pa ok. Moja odločitev je, da sledim svojemu notranjemu glasu, ki mi pravi, da sem na pravi poti ter raziskujem, se informiram, čutim, izkušam, vadim, … opažam kar deluje in kaj ne ter transformiram bolečino v zavedanje. Ko bom tam, bo izzvenelo. Sedaj pa še nisem tam, učenje še vedno poteka. In vedno bo, do konca, ko osvojiš lekcijo dobiš novo. Vmes pa je morje priložnosti in časa, ko lahko začutimo ljubezen. Saj na koncu koncev je to vendarle edini smisel vsega kajne?
Napoved teme naslednjega bloga: KAKO SEM STOPILA NA POT JOGE in MOJA POPOTOVANJA
