Draga ženska!

Radost je naš cilj, naša usoda. Ne moremo vedeti, kdo smo, če nismo radostne. Če ne poznamo radosti, ne poznamo sebe. Brez radosti smo izgubljene v temi. Ko smo osredinjene v sreči, pridobimo modrost. Radostna ženska pove vse že samo s tem, da je. Svet se na žalost boji radostnih žensk. Zavzemi se za to in bodi radostna vsemu navkljub.

Radost nas preplavi, ko si dovolimo prepoznati, da je v resnici vse lepo. Ne čutimo je le takrat, kadar uresničimo svoje načrte. Mnogokrat smo jih že, poročile smo se s super moškim, rodile otroke, dobile službo-, pa je v nas še vedno ždel obup. Radost nas preplavi tedaj, ko se zavemo, da smo del popolnega načrta in smo zvezde popolne predstave. Dovolj je, da se zavedamo, kako lepe smo v resnici in kako neskončno močne smo v tem trenutku, ne da bi karkoli spremenile – zaradi milosti, ki se znova in znova rojeva v nas. To sprejemanje ni vzvišeno, temveč ponižno, ni noro, temveč stvarno. Gre za to, da cenimo svoje življenje, ko ga vidimo z očmi, ki nam jih je podarila boginja. Ne poznam veliko radosti, nekaj jih pa le. Ko se znajdem v tistem zlatem krogu, kjer se brez kakršnegakoli očitnega razloga vse zdi čudovito, si poskušam zapomniti tisti občutek. Opazila sem, kako polno se tedaj počutim, preveva me vedenje, da je vse tak, kot mora biti. Vem, da je to naše naravno stanje in namen našega življenja je, da ostanemo v njem.

Za zdaj je radost dar, dejanje milosti. Morda pa jo lahko vadimo. Morda se lahko odločimo zanjo, namesto, da bi čakale nanjo. To ni slepljenje, temveč potrditev naše notranje moči. Sprejemanje radosti zdravi depresijo. Učimo svoje otroke, kaj je radost in dopustimo jim, da nas je učijo. Prinašajmo jo drug drugemu, moškim, otrokom, bogu. Že zavedanje, da je to naš namen, poudarja njeno navzočnost v nas. Ko se odločimo za radost, se odmaknemo od malenkostnih in negativnih zmot, ki nas ovirajo. Brž ko se jim odpovemo, zasije radostno življenje. Ko se boginja naseli v našem srcu, ji ni treba premagovati naše bolečine, saj slednja preprosto izgine.

Mislim, da je ženskam vse na dosegu, a ne takoj. Različne sile naše moči potrebujejo več let, da se popolnoma razvijejo. Posamično in skupaj moramo sprejeti zamisel, da žensko življenje vzcveti pri štiridesetih. Ko sem bila mlajša sem bila lepa, kot so lepi vsi mladi ljudje. Tedaj še zdaleč nisem vedela, kaj naredi žensko veličastno. Nekatere mlade ženske pa to vedo. Vedo veliko več, kot sem tedaj vedela jaz. Toda ženske mojih let in starejše, ki tega ne vedo, morajo cveteti dokler dihajo. Zame in za mnoge ženske po štiridesetem so se koščki sestavljanke šele začeli sestavljati.

Zrele ženske hočejo lahkotnost mladosti z dodano modrostjo in globino trpljenja preteklih let. Z milostjo boginje lahko imamo oboje. Pristna duhovna izkušnja preoblikuje naše trpljenje v nekaj lepega in dvigne težka bremena z našega srca. Starejše kot smo, lahkotnejše lahko postanemo. Za premik v to smer je potrebno veliko truda, saj je v nasprotju z ustrojem današnjega sveta, toda namen našega življenja je prav tek v nasprotno smer.

Razsvetljen sistem ni zasnovan tako, da bi morale v njem garati, nazadnje odkriti radost, jo na kratko doživeti, nato se postarati in umreti. Če ne stremimo k razširjeni, sočutni viziji starosti in staranja, so dosežki, ki jih iščemo, v najboljšem primeru le krut posmeh našemu trudu, prežetem z bolečino.

Predstavljamo si, da se žensko življenje izboljšuje z leti. Ni rečeno, da je starost nekaj slabega. Lahko bi bila veličastna, če bi se resneje ukvarjali z duhovnim življenjem. Dvajset in tridesetletne smo preveč obremenjene s tem, kaj si kdo misli, pa čeprav menimo da nismo. Ti dve desetletji sta čas, ko smo v največji skušnjavi, da bi živele za druge. Okrog štiridesetega leta ugotovimo, da bomo drugim morda všeč, morda pa ne, da tudi drugi niso popolni in da imamo manj nadzora nad tem, kaj si mislijo o nas, kot smo si kadar koli predstavljale. In da konec koncev vse to sploh ni niti malo pomembno!

Drugi sploh ne bi smeli imeti toliko besede pri tem, kaj si mislimo. Preveč je nasvetov, kakršna sta Morala bi…, Ne bi smela…, ki jim sledimo. Prav nikogar ne zadeva, ali se ženska odloči za hormonsko terapijo ali lifting obraza, ali želi povedati, koliko je stara ali ne. V ženskem srcu tiči zasebnost, ki je nihče ne bi smel skruniti, sploh pa ne v imenu feminizma. Delamo tako, kot najbolje znamo. Pustite nam, karkoli smo že odkrile na potovanju v razširjeno zavest, in pustite nas pri miru. Pomembno je le tisto, kar se dogaja v nas, preostalo je kozmetika. Ko se bomo spomnile, da smo kozmične kraljice, te teme ne bodo več pomembne. To je edina rešitev za vse naše plitve travme.

Pri priči se lahko nehamo truditi za ljubezen, moč in vpliv, saj bodo dnevi, ko bo vse to naše, in dnevi, ko pač ne bo. Toda če v tem iščemo oporo, bomo našle le obup. In bolj kot bomo obupane, bolj stare bomo. Starost nas odbija, ampak zakaj? Ker nas odbija zrelost, odbija nas odgovornost. Trideseta četa so čas, ko moramo odrasti, sprejeti odgovornosti do skupnosti in družine. Štirideseta leta pa so čas, ko vse to obvladamo in dosežemo mojstrstvo. V petdesetih letih bi morale sijati. Ljudje v petdesetih so kot močno vino. V šestdesetih in sedemdesetih letih bi poleg tega, da sijemo, lahko učile mlajše, kako naj naredijo to, kar smo naredile mi.

Kaj nam sploh ostane brez duhovnega življenja? Za čim naj stremimo? Kje naj iščemo navdih in motivacijo?

Naštela bom nekaj osnov za duhovni napredek. Na prvem mestu je vsekakor meditacija. Poskusi s katerokoli vrsto meditacije, jaz recimo obožujem vippasana meditacijo in pa meditacijo notranjega smehljaja, pa meditacijo v hoji, naravi,…. – saj sploh ni pomembno. Le meditiraj. In moli. Vsak dan počni nekaj duhovnega, pa če je versko obarvano ali ne, čisto vseeno je. Najbolj pomembno je, da poskušaš odpustiti. In ne pozabi na svoje telo. Prakticiraj jogo ali kakšno drugo obliko telesne vadbe.

Ne išči sreče v ljubimcu, možu, otrocih, službi, denarju ali terapevtu. To ni njihova vloga, niti naloga. Zazri se vase, v svojo notranjo boginjo, in prevzemi odgovornost za stanje, v katerem si.

Ženske znamo biti mojstrice negativnega miselnega programiranja. Nenehno si govorimo, kaj ni v redu: naša postava, frizura, odnosi, služba, vreme, obnašanje drugih. Včasih imamo res dober razlog za pritoževanje, včasih pa kritiziramo samo zato, ker imamo tako naravnane možgane. Vsakič, ko to počnemo, in razlog sploh ni pomemben, napadamo sebe. Svoje nezavedno – tisti del uma, ki sliši, kar mu sporočamo in nato ustvari skladne okoliščine – programiramo, naj nam ustvari takšno življenje, kot ga opisujemo.

Nismo le malo močne, temveč izredno močne. Vsakič, ko izgovorimo negativno besedo, izrišemo mentalni načrt za negativne stvari. Temu zakonu uma ne moremo ubežati. Smo tisto, kar mislimo.

Še en nasvet. Izberi si primerno afirmacijo, usklajeno s tvojimi željami in cilji. Ne rabiš biti preveč specifična, raje se osredotoči na tisto, kar hočeš postati. Npr. Sem radostna, mirna, ljubeča in pozitivna. Napiši jo na nekaj listkov in jo pripni ali nalepi po hiši in avtu. Um je močnejši od vseh zunanjih okoliščin. Če jo ponoviš desetkrat na dan, še posebej med meditacijo, se ti bo življenje spremenilo.

Duhovne tehnike vedno delujejo. To je nesporno. Vprašanje je le, ali jih redno prakticiramo. Če se večkrat opomnimo, kakšne si želimo biti, potem bo ženska, ki je toliko let delovala kot naš resnični jaz, prav kmalu izdihnila in nam vrnila življenje.

V dneh, ko uporabim vse tehnike – in šele pri štiridesetih sem ugotovila, kako pomembno je, da res izvajam vse -, se počutim dobro. Kadar jih ne, se počutim slabše. In priznam, da so dnevi, ko me popolnoma nič ne osreči. PMS je pač PMS. Depresija je še hujša. So obdobja ali stanja, ko kljub telovadbi jočemo in nas vse boli. Vendar govorim o večini dni. Poskusi – meditiraj, moli, delaj jogo in izgovarjaj afirmacije – in videla boš, da se bo tvoje življenje polepšalo in umirilo.

Včasih nas okrepijo duhovni odmik, ženski oddih, popolni odklop, počitnice. Pomembno je, da imamo možnost oditi od vsega. Vendar ne smemo nikoli pozabiti, da umirjenosti, ki jo prinaša odmik, ne bi smele občutiti le tedaj, ko smo drugje; zavezati se moramo, da bomo v življenje vsak dan vnašale stvari, ki prebujajo te občutke. V nas je nešteto stvari, ki vzcvetijo, ko se naučimo utišati glasnost sveta. Iskanje notranjega miru je sprememba življenjskega sloga. Tudi če imamo otroke, jih lahko naučimo, da mama potrebuje malo miru in tišine.

Čeprav hrepenimo po spočitosti, ki jo dosežemo na počitnicah, se ji pogosto upiramo. Neprestano smo zaposlene in divjamo na adrenalinu, zamaskiranem v energijo. To je zahrbtni plan uma, ki zgradi zid nenehnih dejavnosti in tako omejuje doživljanje notranje polnosti. Kadar se izognemo duhovni praksi, izgubimo ogromno osebne moči in zdrave energije.

Tudi če moškega nimaš, ohrani vero v moške. Tako kot se med ženskami poraja nova vrsta žensk, se tudi med moškimi poraja nova vrsta moških. Nekateri so še zelo mladi, nekateri pa tudi starejši. Učijo se, rastejo in najdemo jih povsod. Kar počakaj. Poskrbi zase. Začni stremeti k bolj ljubečemu in lepšemu življenju. Ne bodo te zgrešili. Tvoja privlačnost je močna, nevidna in resnična.

Kaj pa med nami ženskami? Čas je za dogovore. Dogovorimo se, da ne bomo prizadevale druga druge in se bomo raje podpirale. Zaščitile bomo otroke in ozdravile zemljo. Ljubezen bomo spremenile v umetnost in ljubile bomo kot umetnice. Ženski je namenjeno, da drži v rokah srce zemlje. Negovati ga mora, ščititi in ljubiti, kadar zajoče. Namenjeno nam je, da vzdržujemo plamen doma, plamen v srcu. Namenjeno nam je pripravljati hrano, duhovno hrano ljubezni in sočutja. Namenjeno nam je skrbeti za otroke, ne le svoje, temveč za vse. Če ne prepoznamo svoje kozmične vloge nam poči srce, s tem pa se stre tudi srce zemlje.

Ne opravičuj se, če si pametna, lepa, nadarjena ali bogata. Tvoj uspeh ne prikrajša drugih za njihovega. Če si uspešna imajo drugi dodatne možnosti za uspeh. Bogastvo si lahko deliš s tistimi, ki imajo manj. Radost lahko deliš s tistimi, ki je ne znajo občutiti in ljubezen lahko širiš tam, kjer je poprej še ni bilo. Če se pomanjšaš ne koristiš nikomur. Zastarelo mišljenje škoduje planetu. Takoj prenehaj s tem. Vrni se v grad…