Vse skupaj se je začelo, ko me je prejšnji teden poklicala ravnateljice ene izmed slovenskih osnovnih šol in rekla: »Imamo en težaven razred, a bi vidva prišla naredit predavanje in jogo, ne vemo več kaj bi še z njimi…«. Ko dobim ponudbo vedno najprej premislim, po navadi se vprašam, ali je to v skladu z mojim poslanstvom in če je odgovor pritrdilen, kar je v tem primeru definitivno bil, se oglasi še drugi glas v moji glavi, gospod Strahec, ki pravi nekako takole: » A vidva bosta šla predavat, kaj pa vendar imava za povedat, problematičen razred in midva bova govorila o jogi, saj se nama bodo vsi smejali in se delali norca iz naju.« Sedaj sem tega že tako vajena, da ga prej utišam in mu ne posvetim kaj prida pozornosti, ampak se raje obrnem na pozitivne stvari, ki se lahko razvijejo iz dane situacije.
In tako me je splet dogodkov odpeljal daleč nazaj v spomine. Kako se je vse skupaj sploh začelo? Klic poslanstva in mojih romanj v Indijo ter študij joge, ajurvede, bivanja po ašramih in ajurvedskih klinikah ter trekingi in hoja k tistim najmogočnejšim goram Nepala. Ko se danes zazrem nazaj začutim neizmerno hvaležnost ter ponos za pogum, ki sem ga imela takrat, da sem vztrajala in sledila klicu v sebi ter šla čez vse svoje strahove v popolnoma neznano.
Povezava z jogo mi je na zelo poseben način prinesla še eno veliko darilo: svojega dragega moža. Spoznala sva se na res nenavaden način, ki je še en dokaz, da naključij ni. Stara sem bila 22 let, takrat sem ravno živela na Finskem, v Lahtiju, zaključevala študij turizma in pisala diplomo. V mestu sem našla joga studio, kjer so bile vadbe vsak dan ob 7h zjutraj 6X tedensko, tudi ob nedeljah, sobote smo imeli prosto. Vadila sem res predano, vedno, preden sem ob 9h začela s študijem in obveznostmi. Po jogijski praksi v savasani, sem imela tako dobre občutke, ki jih do takrat še nisem poznala. Bili so sicer zelo intenzivni treningi Ashtanga – Vinyasa joge, ampak takrat sem očitno potrebovala ravno to. Takrat sem se dokončno zaljubila v jogo in sprejela odločitev, da želim jogo učit tudi druge. Joga mi je tudi pomagala, da sem na čisto naraven način opustila določene svoje nezdrave navade in se začela drugače prehranjevati; Finska pa mi je dala drugo dimenzijo zime, večne teme, kulture savnanja in kopanja v ledenih luknjah, stika z naravo, sprehodov po zaledenelih jezerih in pa občutka, da sama nekje daleč v svetu ZMOREM.
Na Finsko smo se, spet po na videz zanimivem naključju (vsega ne morem opisati, ker bi bila drugače zgodba res dolga) peljali s simpatičnim parom, se takoj ujeli – Anja in Domen sta šla čisto na sever Finske v Lapland posnet film o severnem siju, jaz pa na študij v Lahti. Po snemanju in na poti nazaj domov, sta se še ustavila pri meni v »študentu« in, ko sem enkrat na pijači vneto razlagala, kaj mi daje redna praksa joge, je Anja kot iz topa ustrelila: » Ti in Tona (to je bil njen vzdevek za Tomota) se morata spoznati, vidva sta za skupaj!« Ta »Tona« je bil takrat v Indiji, potoval je z drugim parom (punca Kaja je bila moja zelo draga prijateljica – ampak midva se med sabo nisva poznala in nikoli srečala). Nekega dne je prejel samo e-pošto od Domna: »Našel sem ti ženo na Finskem.« In to ravno naslednji dan po tistem, ko je Kaja govorila o meni, Tjaši, prijateljici, ne vem točno sploh kaj, ampak nekaj očitno, kar si je »Tona« zapomnil. In ko je na veliko presenečenje spoznal, da gre za isto Tjašo (mimogrede še omenim, da se oni štirje med sabo sploh niso poznali), se je odločil, da mi napiše pismo. Začela sva si dopisovati in že pisanje z njim je v meni prebujalo nek lep občutek domačnosti, poznanosti, njegova razmišljanja, odnos do sveta in potovanj, joge, narave, so se me dotaknili. Hkrati pa sem bila popolnoma brez pričakovanj, zelo srečna in v miru sama s sabo.
Da malo skrajšam zgodbo, ko sva se oba vrnila v Slovenijo, sva postala par, najin prvi zmenek je bil Okrešelj, drugi pa Triglav😊 Sama čisto brez hribovske kondicije (v življenju enkrat na Ojstrici), mislim da sem hodila na pogon »zaljubljenost«. Poletje sva preživela skupaj, nato Tomo dobi službo na Kanarskem otoku La Gomera in kaj sedaj? Spet sreča, naključje, poimenujte to kakor želite, so rabili tudi receptorko na golf igrišču, kjer je on delal kot maršal – skrbnik igre na igrišču.
Nisem kaj dosti premišljevala, samo rezervirala karto in šla za njim. Tako sva nekaj mesecev živela na La Gomeri, ob oceanu, nasadih bananovcev in avokadov, v manjši vasici ob Golf igrišču. Lepo je bilo, spoznavala sva en drugega in otok. Mene je gnala želja po stiku z jogo tako močno, klicala me je Indija… Iz Kanarskih sem tako odšla direktno v Indijo; Tomaž je ostal še na Kanarskih in dogovorila sva se, da pride kmalu za mano, jaz pa grem živet v ašram na jug Indije, v Keralo, se učit in naredit licenco za poučevanje joge. Težko se je bilo ločiti, ampak nekako sva vedela, da je to dobro za oba.
Sama sem končno začutila kako je če, ne samo da vadiš jogo vsak dan kot del dnevne rutine, ampak če to resnično živiš. Vstajali smo zgodaj, ob štirih, najprej meditirali, nato peli mantre, pili čaj, vadili jogo, vse to še pred prvim obrokom, ki je bil ob 10h zjutraj. Opravljali smo različna dela za skupnost – karma jogo (moja je bila čiščenje wc-jev). Čez dan smo študirali jogo, preučevali jogijske spise in filozofijo, se učili anatomijo, pa spet vadili, peli mantre in meditirali. Vsak dan isti urnik, ista rutina, znova in znova. Prvi teden sem meditacije dobesedno »sede« prespala, saj nikoli do tedaj nisem bila »jutranji tip«. Sem pa to »naučeno« postala in sedaj rada vstajam zgodaj še danes. Danes tako vstanem zgodaj in začnem dan z meditacijo, včasih mi je bila to muka. Tudi hrana v ašramu je bila lahka, riž in zelenjava, sedeli smo na tleh in jedli z rokami. Bilo nas je veliko, približno 100 iz vsega sveta, eni nastanjeni v skupnih sobah, nekaj nas je bilo v svojih šotorih in smo kampirali. Vse smo počeli skupaj in ta občutek skupnosti nas je globoko povezal ter spletel vezi, ki trajajo. Vseeno sem pogrešala Tomaža in ko sva se končno spet srečala, sem bila »uradno« učiteljica joge.
V Indiji in Nepalu sva ostala pol leta, ogromno prehodila, okrog Anapurn in treking Everest, jogirala, meditirala, se učila masaž, potovala, raziskovala. Vmes sem veliko bolehala in na koncu pristala na infuziji, čisto izčrpana, dobila močne antibiotike zaradi parazitov in začutila, da je čas, da greva domov in skupaj zaživiva v Sloveniji. V Ljubljani, kjer bom jaz učila jogo, Tomo pa si bo našel delo v turizmu.
Malo se še vračam v Nepal, ki nama je pustil velik pečat. Ta več tedenska hoja, stran od civilizacije cest, med preproste srečne ljudi, to je čisto nekaj drugega kot eno-dnevni pohodi pri nas po gorah. Trekingi so naju dali na veliko preizkušnjo, mene na fizično, najino vezo pa tudi. Tomo je bil kot stroj, že prej zagnan hribolazec in plezalec, jaz pa nikoli kaj prida fizično močna, do takrat enkrat v Ojstrici in kar sem še vmes z njim prehodila. Tukaj je bil še mraz, ki ga nikoli nisem kaj prida marala. Če bi me vprašali takrat bi rekla, da se želim preselit nekam kjer je konstantno 30 stopinj.
Čez dan hodiš, potem nastopi še višina, ki je mene še dodatno upočasnila, Tomotov tempo je ostal enak. Mene je že po parih dneh trekinga začelo boleti desno koleno in še danes ga čutim ob sestopih navzdol. Spala sva v preprostih hiškah pri domačinih, se zvečer pogrela ob toplem ognju in hodila zgodaj spat v mrzle sobice. Višje kot sva hodila, bolj mrzlo je postajalo, na koncu sva ugotovila, kako dati spalke skupaj v eno, da sva drug drugega grela. Tuširala se praktično nisva😊
Na višini se tudi telo obnaša čisto drugače in ponoči ne moreš spati. Ker greš spat tako zgodaj (še pred deveto), sva bila nekje do treh zjutraj že tako naspana, da sva preostanek noči gledala v zrak. Prehodila sva treking okoli Anapurn in Everest Trek. Na Everestu je bila najvišja točka Kalapathar na 5535 metrov nadmorske višine. Šla sva tudi v Everest Base Camp, se podružila z alpinisti, videla vse te odprave in doživela kako je, če pride plaz – hvala bogu se je ustavil še pred nami. To so stvari, ki jih ne pozabiš nikoli. Iz Everesta sem se potem spuščala zdesetkana kot tisti »pravi« alpinisti, ki so stali na vrhu, šepajoče, polna herpesov in uničena, sanjala sem lahko še samo o Kathmanduju in vse štručkah in sendvičih, ki jih bom pojedla tam. Na trekingu je hrana vsak dan ista, kosmiči za zajtrk, riž, zelenjava, ali kdaj kuhan krompir. Piješ čaj, kave pa ni, oz. vsaj midva je nisva pila.
Kljub vsem naporom in neudobju, če me danes vprašate, če bi še enkrat ponovila: Biiiiii😊 Ta vrnitev k preprostemu, stik z naravo, samo osnovne funkcije; hodiš, ješ, spiš, hodiš, ponoviš, v tebi prebudijo občutek, da si bolj živ kot nikoli. Glava se prazni odvečnih misli, vanjo pa pritekajo nove kreacije, tako pristne in prave, kot da s tabo spregovori sam Univerzum.
Po vrnitvi v Slovenijo nisva vedela točno kam naju bo življenje zapeljalo. Čutila sva samo v katero smer se želiva razvijati, Tomo je svojega raziskovalnega duha in ljubezen do hoje spremenil v poklic in še danes vodi in deluje kot vodič za tuje in domače goste, poleg tega pa si je nabral veliko izkušenj iz joge in postal joga učitelj. Sama sem ostala v jogi, nikoli nisem nehala poučevati, tako je še danes, raziskujem, se učim, odpirajo se ves čas nova obzorja, poučujem, vmes pa se dogaja življenje, ni bilo vedno pravljično, šla sva skozi krize, si ustvarila družino, dom in joga studio v enem. Danes je ogromno trenutkov posvečenih vzgoji najinih fantov. Posel in delo sva si tako prepletla, da sva poleg partnerstva in družine tudi poslovna sodelavca. Včasih ne veva, kje se naju glava drži, nekaj pa le veva: »Da nama tem za pogovor nikoli ne zmanjka.«😊
