Čutim, da je tole pomembna tema za mnoge izmed nas.
Danes pišem o nezavednem programiranju. Se mi zdi, da prej kot se tega »nezavednega« zavemo, bolje je. Včasih, če razumemo kar se nam dogaja, je potem mnogo lažje kaj spremeniti. Sama o teh stvareh veliko berem in pred nedavnim sem se znova znašla pred knjigo Bruce H. Liptona, z naslovom Učinek medenih tednov. Zelo simpatičen možak, znanstvenik, v osemdesetih in občudovanja vreden um; razlaga v knjigi, kako sta z ženo (spoznala sta se šele v 50-ih, ker tudi sam pove, da prej ni bil zmožen zdrave veze) sprejela zavestno odločitev, da bosta delala na tem – oba, da bodo njuni medeni tedni (to je faza zaljubljenosti) trajali.
Tako lepo razloži in vsi, ki smo v partnerski zvezi verjetno slej kot prej doživimo trenutek, ko začnejo medeni tedni razpadati. Medtem ko vi razmišljate: »Pa kje je zdaj tisti ljubeči moški/ženska, s katerim sem se poročila?«, se tudi vaš zavestni um odcepi od sedanjega trenutka in ne da bi se zavedali, tudi vi nezavedno prevzamete poprej skrite nezavedne vedenjske vzorce, ki ste jih prevzeli od družine in kulture. Sedaj je pretresen še vaš partner, saj ga poprej njegova ljubeča žena nenadoma kritizira in obtožuje, poleg tega pa zažene tudi druge manj ljubeče programe, ki jih je naložila od staršev.
Medtem ko vsakdanje stvari vse bolj zaposlujejo zavestni um obeh partnerjev, začnejo vznikati na površje čedalje bolj neubrani nezavedni vedenjski vzorci. Namesto da bi razumela drug drugega, se začneta osredotočati na njegove ali njene občasne zoprne izbruhe. Oba se začneta braniti in kritizirati napake drugega: nikoli ne počisti z sabo, nikoli ne pospravi oblačil/pobere perila in še vi bi verjetno lahko kaj dodali😊 Začnejo vaju motiti stvari, za katere se v prvem žaru ljubezni sploh nista menila. Vam je kaj znano?
Pojav nepovabljenih vedenjskih vzorcev, v katerem je naš um kar 95 odstotkov časa, pomeni, da sta se s partnerjem dokončno vrnila iz medenih tednov. Sedaj se sprašujete, ali bi morali preprosto znižati pričakovanja in sprejeti odnos, kakršen je postal, lahko pa številni kompromisi, ki jih delate, postanejo tako neznosni, da se prej neuničljiva vez, ki vaju je držala skupaj dokončno pretrga. Obupate, se razidete in poskusite znova poiskati, kar ste že imeli.
Krivec pa so VEDENJSKI VZORCI, ki so programirani v vašem in partnerjevem nezavednem umu. Zavestni um vas pošlje na iskanje ljubečega partnerja in se razveseli, ko ga najdete, nezavedni um pa razdira, kar ste ustvarili. Toda ko spoznate, da imate v odnosu opraviti s štirimi umi in ko se naučite spremeniti negativne programe nezavednega uma, imate orodje, da ponovno ustvarite, kar ste izgubili.
Najprej pa je dobro razumeti, kako se je vse skupaj sploh začelo. Pomembno je, da razumemo razliko med ZAVESTNIM in NEZAVEDNIM UMOM.
Zavestni um je sedež naše osebne identitete. Upravlja vaše osebne želje, hotenja in stremljenja. Ko vas povprašam, kakšen odnos si želite v življenju, se vaš čudoviti, plemeniti odgovor porodi v zavestnem umu: želim odnos, ki je osnovan na ljubezni, enakosti, spoštovanju in tudi spolni kemiji. To je pozitivno razmišljujoč um, ki na hladilnik optimistično lepi listke s stavki: »Zaslužim si ljubeč odnos.« ali »Jem zdravo hrano.«
To je tudi ustvarjalni um, ki zre v preteklost in prihodnost, saj ga čas ne omejuje. Samo trenutek – kdo pa vodi predstavo«, če vaš zavestni um ne namenja pozornosti in ne upravlja sedanjega trenutka, ker je zaposlen s pomembnimi mislimi ali sanjarjenju o življenju, kakršnega si želite? Raziskovalci nevroznanosti pravijo, da zaradi sposobnosti zavestnega uma, da šviga z misli na misel, uporabljamo osebno ustvarjalni zavestni um povprečno 5 odstotkov časa. Preostalih 95 odstotkov naše kognitivne dejavnosti pa samodejno nadzirajo že prej pridobljeni programi, naloženi v nezavednem umu.
NEZAVEDNI UM
Nezavedni um nas sili, da po vrstici čokolade pojemo še dve zraven in, da se že tretjič zaljubimo v napačnega moškega. Povezan je z živčno dejavnostjo veliko večjega dela možganov (približno 90 procentov), kot je prefrontalni korteks zavestnega uma. Ima veliko večji vpliv na vedenje kot zavestni um. Za lažjo predstavo lahko rečemo, da je procesor nezavednega uma miljonkrat močnejši od procesorja zavestnega uma.
Če v tem trenutku razvijate negativno konotacijo do vašega nezavednega uma pa vas samo spomnim, da ima tudi izjemno pomembno vlogo v človekovem razvoju in vsakdanjem življenju. Kdo pa mislite, da vozi avto, medtem ko smo mi z mislimi čisto drugje?
Pa tudi ne pomaga, če ga obtožujete in kričite nanj. S tem preprosto zapravljate svoj čas, saj ni v nezavednem umu nikogar, ki bi se lahko na to odzval. Ali kdaj obtožujete svoj televizor, da je dober ali slab? Ne. Pomembno je kaj gledate. Ne obtožujete televizorja, obtožujete programe. Tako tudi vaš nezavedni um ni ne dober, ne slab. Vedno je v sedanjem trenutku, ne more biti ustvarjalen, ne vidi prihodnosti in nikoli ne posluša, tudi če se derete nanj. Bolje kot da se borite z njim, je prepoznati njegovo moč. Naj vas potolažim, da obstajajo tudi učinkovita orodja, s katerimi lahko na novo programirate nezavedni um. O tem bom še zagotovo veliko napisala, da se primerno opremimo z rešitvami in ne opazimo samo problema (če bo vse skupaj predolgo za prvi članek sledi še drugi del bloga Nezavedno programiranje). Zaenkrat pa še malo ostanimo pri tem, kdaj in kje se vse skupaj razvije in začne.
PROGRAMIRANJE ŽE V MATERNICI
Znanost in epigenetika sta danes že tako napredovali, da danes vemo, da na razvijajoči dogodek ne vplivajo samo hranila v materini krvi. Skozi njeno kri grejo tako poleg hranil tudi hormoni, rastni dejavniki ter druge kemične snovi, ki vplivajo na njeno telesno, pa tudi čustveno zdravje. Te iste molekule, ki oblikujejo materina izkustva in vedenje, prečijo tudi posteljico zarodka, ki se kopa v isti krvni kemiji kot mama in zarodek tako doživlja enaka čustva in fiziologijo kot ona.
Če je mama kronično nervozna, zarodek vsrkava kortizol in druge stresne hormone. Če je zarodek iz kakršnegakoli razloga nezaželen, se kopa v kemičnih snoveh zavrnitve. Tudi nasprotno, če je mati srečna, v harmoniji z otrokom in partnerjem, se otrok kopa v občutkih ljubezni, topline in sprejemanja. Če je mama besna na očeta, ki jo je med nosečnostjo zapustil, se otrok kopa v kemičnih snoveh jeze.
» Naj bedijo ali spijo, študije kažejo, da so nerojeni otroci neprekinjeno uglašeni z vsakim materinim dejanjem, mislijo in občutkom. Doživljanje v maternici tako vse od trenutka spočetja oblikuje možgane in pripravlja oblikovanje osebnosti, čustvenega temperamenta in moči razmišljanja. » Do trenutka, ko se otrok rodi ima torej že posneto »čustveno podlago« vedenja, ki bo trajala vse otroštvo. Programiranja ne ustvari posamezen dogodek, kot je en prepir, ampak ponavljajoči se vzorci materinih čustvovanj. Rojeni otroci tako niso »nepopisan list« in to je pomembno za npr. posvojitelje katerih otroci izhajajo iz kaotičnega okolja. Starši jih lahko obsipajo z ljubeznijo in pozornostjo, pa kljub vsemu otrok lahko začne kazati moteno vedenje svojih bioloških staršev.
OTROŠTVO IN PROGRAMIRANJE
V otroštvu se programiranje pospešeno nadaljuje. Predvsem zaradi funkcije delovanja otroških možganov in frekvenc. Od tukaj izhaja razlog, da se lahko otroci toliko stvari naučijo in zelo hitro naložijo nepredstavljivo število vedenjskih vzorcev in prepričanj.
Poglejmo si vse skupaj skozi prizmo valovanja možganskih valov. V odraslih možganih, merjenih z EEG, sega aktivnost čez pet frekvenc možganskih valov: od gama, ki je najvišja pa vse do valov delta, ki je najnižja frekvenca. Pri majhnih otrocih prevladujejo valovi theta in delta z najnižjo frekvenco.
V maternici in prvem letu življenja otroški možgani delujejo predvsem z najpočasnejšo frekvenco, torej na valovih delta. To je tudi razlog, da dojenčki večino časa prespijo; pri odraslem namreč valovi delta prevladujejo samo v najglobljem spanju, kadar sanjamo in nas je najtežje prebuditi.
Od drugega do šestega leta prevladujejo valovi theta in to je vibracijska frekvenca, povezana z domišljijskim stanjem. Če vidimo otroka, ki je našemljen v Batmana, si on resnično predstavlja, da je Batman. Če se igra, da je palica njegovo orožje, je to v njegovem svetu resnično orožje. Zaradi valov theta gre za stanje, kjer se resničnost in domišljija prepletata.
Enako pomembno je, da so frekvence valov theta povezane s stanjem hipnoze, med katerim je mogoče direktno naložiti podatke v nezavedni um. Tisti, ki delajo hipnozo nas tako s posebnimi metodami peljejo v theta stanje, kjer smo dovzetni za programiranje in nalaganja pozitivnih prepričanj direktno v naš nezavedni um. Tako lahko tudi razumemo, da samo ponavljanje pozitivnih afirmacij sami sebi včasih ne bo dovolj, saj so te izrečene le v zavestnem umu in do nezavednega ne pridejo. Če pa pridemo v stanje theta in si jih ponavljamo, ali pa naredi to nekdo za nas, bo zadeva veliko bolj učinkovita. Zanimivo ane, meni še en dokaz zraven, zakaj se meditacija splača.
Pa se vrnimo nazaj k otrokom. Prvih šest let življenja otroci ne izražajo lastnosti zavedanja, značilnih za valove alfa, beta in gama. Otroški možgani delujejo zlasti pod ustvarjalno zavestjo, prav kot se pri odraslih spusti pod raven zavedanja med spanjem in hipnozo. V stanju theta, ki je izjemno dovzetno za programiranje, otroci zapisujejo ogromne količine podatkov, ki jih potrebujejo za preživetje v okolju, nimajo pa sposobnosti, da bi jih med nalaganjem zavestno ocenjevali.
Tako tudi razumemo kako pretirano kritični starši lahko otroka zaznamujejo, če mu govorijo: »Ne zaslužiš si tega, to ti ne gre od rok, kako si štorast, nisi pameten, poreden si, ves čas bolehaš,…. Najpogosteje s tem starši nočejo reči, da si otrok ne zasluži ljubezni, ampak bi ga radi samo spodbudili, da bi se bolj potrudil. Na žalost pa se otroci niso sposobni zavedati te pozitivne logike za starševskimi kritikami. V tem obdobju ne zmorejo intelektualno razumeti, da besedne zbadljivke niso resnične in negativne ocene staršev naložijo kot resnico. Kritičnim staršem se tako še sanja ne, da pravzaprav obsojajo otroka na občutek nevrednosti, čeprav se trudijo, da bi mu pomagali.
Za primer lahko navedemo otroka, ki z očetom nakupuje in si na vso moč zaželi igrače. Ker ga oče ne usliši, začne zelo glasno in opazno sitnariti in ne neha. Oče se znajde v neprijetnem položaju, naposled pa z zelo jeznim in zastrašujočim glasom izbruhne: »Ne zaslužiš si tega!« Otrok neposredno naloži očetove besede in njegovo zavrnitev kot: »Nisem dovolj dober. Ne zaslužim si ljubezni.«
Vse to potrjuje strašljive posledice za otroke, ki odraščajo v motenih družinah z domačim nasiljem ali s starši zasvojenimi z alkoholom in mamili. Posledice pa imajo tudi dramatično manj motene družine, saj je kritike vsesplošno veliko. Mogoče se sami tolažimo, da vendar nismo taki, se zaobljubimo da naš odnos do otroka pa že ne bo tak in vse to je zelo lepo, ampak vseeno pazimo, saj se je ta čudovita namera porodila iz želja in hotenja zavestnega uma, medtem ko prevladujoči, nezavedni um, ki so ga programirali naši starši, ves čas nadzira naše vedenje.
Verjetno se vprašamo, kdaj se ta postopek nalaganja, ki ga sprožijo valovi theta preneha. Pri šestem ali sedmem letu postane otrok manj dovzeten za hipnotično programiranje, saj začnejo njegovi razvijajoči se možgani vse bolj delovati na višje frekvenčnih valovih alfa. Dejavnost valov alfa je povezana s stanji mirnega zavedanja. Nazadnje začne otrok doživljati občutek »sebe«.
Če bi se isti scenarij pri nakupovanju zgodil otroku, ki je star deset let, bi lahko z zavestnim umom ocenil situacijo in si sam pri sebi razložil pravilno zgodbo: »Oče je jezen, ker ga silim v nakup, pa že tako nerad nakupuje. Želi, da hitro opraviva in se vrneva domov, ker bi rad gledal nogometno tekmo. Vem, da me ima rad in da sem že prejšnji teden od njega dobil igračo….
Žal pa tudi vsi starejši otroci in odrasli ne zmorejo oblikovati takega notranjega dialoga glede svojih odnosov. Celo odrasli lahko zdrsnejo v nezavedno past, kadar ne uporabljajo kritično ocenjevalnega uma in so bili kot otroci zelo negativno programirani. Zelo majhni otroci pa sploh ne zmorejo oblikovati take ocene, saj ne delujejo iz zavestnega uma. V tej pripovedi je neustvarjalni nezavedni um petletnika sprejel očetov odgovor kot resničen. Pri desetih letih vidi položaj takšen, kakršen je. Toda preden je razvil to zavestno sposobnost, je lahko naložil v svoje nezavedno veliko negativnih podatkov od obeh staršev in skupnosti.
Pa res ne gre za to, da bi kogarkoli obsojali. Starši so nam dali največ, kolikor so lahko. Tudi oni so samo ljudje, imeli so svoje skrbi, ne glede na vse, so nas imeli neizmerno radi.
Kako pa je vse skupaj pomembno kasneje v partnerstvu? Nobeno programiranje, ki ste ga prejeli pred šestim letom, ne izhaja iz vaših želja, hotenj in stremljenj, marveč iz opazovanja staršev in skupnosti, žal pa najbolj vpliva na to, kako se lotevate odnosov. Pojasnjuje tudi vzorce odnosov. Zakaj nekateri iščejo ljubezen na vseh napačnih krajih, zakaj nekateri ne zmorejo vzdrževati odnosov in zakaj nekateri srečni ljudje živijo čudovite odnose. Večina ljudi, ki niso imeli razsvetljenih staršev, pa mora nujno razveljaviti programiranjem, preden bodo lahko živeli v harmoničnih odnosih vsak dan svojega življenja.
V prihodnjem članku bom pisala o rešitvah. Se mi zdi, da bi bilo predolgo, če bi tukaj še nadaljevala. Bodo pa v prihodnjem blogu napotki in razlage, kako nezavedni um reprogramirati. Kajti prva stvar je, da se nezavednih programov sploh »zavemo«. Izkoreniniti jih ni lahko in to zahteva veliko samo-opazovanja in dela na svojih vzorcih in prepričanjih. Ampak, če se zavemo, da pred svojo temo ni mogoče zbežati, ker se na koncu koncev moramo vedno soočit z njo, potem v tem najdemo motivacijo za trud in postopoma napredujemo. Koliko fizičnim boleznim se bomo zaradi tega izognili ne bomo nikoli vedeli. Je pa dejstvo, da zaradi tistih najbolj trdovratnih negativnih prepričanj, vedenj in navad lahko zbolimo. Potem krivimo okolje, prehrano, spet iščemo razloge zunaj, na katere bi lahko pokazali s prstom. Začnimo raje danes, pri sebi. Ampak z vsem spoštovanjem, ljubeznijo do sebe, nežno, počasi, ampak vztrajno in predano. Imejmo pred seboj cilj srečnega življenja, lepih odnosov, tiste nenarejene prijaznosti, ki kroži. Ki jo mi dajemo drugim in jo bomo zaradi tega definitivno dobili nazaj.
Vse dobro, se beremo prihodnjič; NAPOVED ČLANKA: KAKO REPROGRAMIRATI NAŠ NEZAVEDNI UM
Tjaša Potujoga
