Sedaj smo že globoko v jeseni, bližajo se prve letošnje Jesenske počitnice. Kar priznam, da se jih letos še posebej veselim. Bilo je pestro obdobje odsotnosti moža, veliko stopnjujočih se bolezni in prehladov mojih otrok, veliko dela, čeprav glede dela je velikokrat tako, da se lahko počutim slabo, pa sem po učenju potem kot nova. Druge stvari pa khmm, težko rečem😊

Ampak recimo, da je težje obdobje za nami in bo vstop proti zimi sedaj gladko stekel. Če se zmoremo v trenutkih, ki so težji in definitivno pridejo, zateči v občutke hvaležnosti ter sočutja do drugih in predvsem tudi sebe, se ne boriti s tem, ampak prepustiti na način, ki ga poznamo, postane sčasoma lažje. Meni pri tem najbolj pomaga vadba pranajame – dihalne tehnike, kjer se udobno namestim, uležem tako, da podprem in dodatno odprem prsni koš in se skoncentriram na izdihe, jih v neki meri tudi kontroliram (tehnika Viloma pranajama) ter si predstavljam, da izdihujem stvari, ki ne služijo več, ujeta čustva in nakopičene energije, ki so se nalepile in zasedajo prostor. V telesu potrebujemo prostor, za nove stvari, za radost, zdravje, vitalnost. Tudi v pljučih potrebujemo prostor in s pranajamo ta dodaten prostor ustvarimo. Kapaciteta pljuč postane večja in lahko vdihnemo globlje. Ta teden na vadbah ravno vadimo čudovito tehniko pranajame, kjer oponašamo zvok mrmranja, zvok čebele/čmrlja in tako čudovito prečisti naše telo, prezrači pljuča, z zvokom pa prečistimo in pomirimo tudi naš um. Vaja je res top in če jo poznate in se zmorete prepustiti, jo lahko vadite vsak dan. Po njej je občutek miru res vse prežemajoč in celovit.

V veliko veselje mi je te dni, da se je potrdil tečaj meditacije in bo sedaj zadostno število dušic šlo z menoj na potovanje v novembru in decembru. To je čas v letu, ko se naš naravni ritem upočasni, je čas »zimskega spanja« in regeneracije, ko je dobro čim več časa preživeti v temi, počivati in delati bolj mirne stvari ter vstopiti v stik bližje k sebi. Zima je tak čas in zadnja leta jo vedno bolj obožujem. Odkar sem se nehala boriti z ritmi narave je vse postalo bolj izpolnjujoče in osmišljeno v vseh pogledih. Meditacija je tukaj še eno od orodij, ki nas lahko v tem ohranjanju stika s sabo, globlje sprosti in posledično v zunanje življenje prinesemo več stabilnosti, usmerjenosti in zadovoljstva.

Trenutno berem res čudovito knjigo, ki vam jo toplo priporočam, če radi prebirate podobno literaturo: RADIKALNO SPREJEMANJE, avtorice Tare Brach. Thich Nhat Hanh o knjigi piše: »Radikalno sprejemanje nas vabi, da se objamemo, z vso svojo bolečino, s strahom in tesnobami, in da lahkotno, a odločno stopimo na pot razumevanja in sočutja.« Res super branje za tiste bolj sive jesenske dni in daljše večere, ki nas čakajo.

Današnja tematika pisanja pa naj bo ZAVESTNO KOMUNICIRANJE O ODNOSIH. Kajti ravno odnosi z našimi najbližjimi znajo pogosto prerasti v čustveno nabite dialoge, polne obsojanja, nepotrpežljivega seganja v besedo in tudi bolj ostrih kritik in besed. V naslednjih odstavkih bi vam rada tako ponudila prav konkretne predloge, kako v odnosih z drugimi komunicirati bolj umirjeno in čuječe, kajti za naše odnose in komunikacijo lahko veliko naredimo prav sami.

Način, kako govorimo z drugimi in jim prisluhnemo, lahko sporoča ljubezen ali sovraštvo, sprejemanje ali zavračanje. Buda je trdil, da uporabljamo modro govorico, ki izraža spoštovanje do življenja, takrat, ko govorimo le tisto, kar je resnično in kar je koristno. Toda kako prepoznati, kaj je resnično, če smo zaradi želja in strahov ujeti v reaktivnost? Kako prepoznamo, kaj je koristno? Kako govorimo in poslušamo iz srca?

Naslednje meditativne prakse učijo, kako biti pri komuniciranju čuječ in odprtega srca. Izvajate jih lahko sami, kadarkoli ste vpleteni v pogovor, lahko pa jih uporabite tudi kot formalne smernice za medosebno meditacijo, pri kateri dve osebi ali več oseb izvaja čuječ pogovor.

Oblikujte namero. Kot temelj duhovne prakse oblikujte namero, da boste v odnosu z drugimi v vseh okoliščinah prisotni, iskreni in prijazni. Na to odločitev se spomnite na začetku vsakega dne, če meditirate zjutraj si lahko to ponovite pri vaši jutranji meditaciji. Lahko se na to odločitev spomnite tudi pred vsakim stikom z drugimi.

Naj bo vaše telo sidro. Izberite dve ali tri stične točke, mesta na svojem telesu, kjer lahko prebudite občutek prisotnosti. To so lahko občutki dihanja, občutki v ramenih, rokah, trebuhu ali stopalih. Ko komunicirate z drugimi, se čim pogosteje vračajte k tem točkam. Bolj kot boste med meditacijo in tudi sicer vadili zavedanje stičnih točk, lažje boste v stiku z drugimi ohranjali utelešeno prisotnost.

Poslušajte iz srca. Ko drugi govorijo, poskusite opustiti lastne misli in se posvetiti temu, kar govorijo. To pomeni, da opustite svoj načrt za pogovor. Zavedajte se čustev in občutkov, ki se pojavljajo v telesu, zlasti v predelu srca. Še posebej se zavedajte, če vaš um odtava v presoje. Če opazite, da kritizirate, analizirate ali interpretirate, se s temi mislimi čuječe soočite, jih opustite in se vrnite k dovzetnemu poslušanju. To ne pomeni, da se strinjate z vsem, kar je izrečeno, pač pa da izrazite spoštovanje do drugega tako, da mu nudite polno prisotnost in pozornost. Poslušajte poglobljeno in z vsem srcem ter bodite pozorni na ton, višino, jakost glasu in na besede sogovornika. Ne samo na besedilo, tudi na razpoloženje in duh tega, kar drugi izraža.

Govorite iz srca. Ne pripravljajte se in ne vadite vnaprej, kaj boste rekli, zlasti ne medtem, ko govori drugi. Raje govorite tisto, kar se vam zdi v tistem trenutku resnično in smiselno. To je lahko odziv na to, kar ste pravkar slišali. Včasih pa se, kot v meditativnem dialogu, sploh ni treba odzvati. Naj to, kar poveste, izhaja iz vašega neposrednega toka izkušenj. Govorjenje iz srca se začne z notranjim poslušanjem. Govorite dovolj počasi, da lahko ostajate v zavestnem stiku s svojim telesom in srcem.

Naredite premor, sprostite se in prisluhnite. Med interakcijo večkrat naredite premor. Pred govorjenjem in po njem naredite kratek premor. Ko govorite, naredite premor, da se ponovno povežete s svojim telesom in občutki. Naredite premor, ko drugi govori, in pustite nekaj prostora, da se njegove besede umirijo. Ob vsakem premoru sprostite telo in um. Spočijte se v odprtosti in bodite popolnoma pozorni na izkušnjo tega trenutka. Po premorih lahko poglobite pozornost tako, da se s poizvedovanje posvetite svojemu srcu in umu. Vprašajte se: »Kaj je zdaj res? Kaj čutim?« Poglobite zavedanje o drugem tako, da se vprašate: »Kaj morda doživlja ta oseba?« To poizvedovanje je hkrati aktivno in sprejemajoče – namerno sprašujte in raziskujte, obenem pa se odpirajte vsemu, kar se pojavlja. Kadarkoli se spomnite, kot sveto pot v prisotnost uporabite premor.

Prakticirajte radikalno sprejemanje. Kaj je to? Prizadevanje, da bi bili prisotni in budni drug z drugim, lahko doživimo kot veliko prizemljitev. Po navadi se nam zdi, da bomo, če ne bomo razmišljali, pozabili svojo namero, se pozabili povezati s telesom, pozabili poslušati, pozabili vaditi – pozabili, pozabili, pozabili. Celoten proces objemite z radikalnim sprejemanjem in vedno znova odpustite sebi in drugim, ker ste tako popolno nepopolni. Ko svoje odnose sprejmete z radikalnim sprejemanjem, postane mogoča pristna intimnost. Mogoče se vam je do tukaj že zbudilo zanimanje po branju knjige😊

Vaja v tem, da smo prisotni drug z drugim, uči, kako v vsakdanje življenje vključimo pozornost in ljubečo prijaznost. Ko komuniciramo iskreno in prijazno, raztapljamo trans ločenosti. Namesto da bi nas gnala želja ali strah, se počutimo vse bolj spontani in resnični. Kot vsaka meditacija nam tudi praksa budnega medsebojnega povezovanja omogoči, da odkrijemo sladkost povezanosti in pripadnosti.

Lepe počitnice vam želim!
In veliko tistih lepih pristnih odnosov, dialogov in pogovorov, ki vas napolnijo z občutki topline, pripadnosti in globoke povezanosti. Tudi v komunikaciji s tistimi, ki jih danes ni več med nami. Spomin nanje ostaja. In je večen. Gori znotraj vsakega od nas.
Namaste do prihodnjič😊

Za Tečaj meditacije, ki se začenja 6. novembra takoj po počitnicah, še imam nekaj mest. Če koga pokliče, se mi še lahko prijavite. Nekateri ste spraševali za posnetke, če kdaj ne morete, ali pa bi želeli celoten tečaj preko posnetkov, da lahko vadite kadarkoli želite. Posnetki bodo, če komu to bolj ustreza.

Vse dobro, Tjaša Potujoga

Sreče ni mogoče najti z velikim naporom in močjo volje

ampak je že tam, v sproščenosti in opuščanju.

Ne obremenjujte se, ničesar ni potrebno narediti…

Le iskanje vaše sreče vam preprečuje, da bi jo videli…

Ne verjemite v resničnost dobrih in slabih izkušenj; so kot mavrica.

V želji, da bi dojeli nedoumljivo, se zaman izčrpavate.

Takoj, ko opustite to prizadevanje, se pojavi prostor,

odprt, vabljiv in udoben.

Zato ga izkoristite. Vse je že vaše.

Ničesar ni treba narediti,

ničesar ni treba siliti,

ničesar si ni treba želeti.

In vse se bo zgodilo samo od sebe.