Ko kot turist in raziskovalec potuješ po tej skrivnostni deželi, sprva sploh ne opaziš, da Nepal spada med najmanj razvite dežele našega planeta. Naravne lepote te tako vsrkajo, da socialni položaj ljudi, obiskovalec kar nekako spregleda. V Nepalu industrije skoraj da ni, zato so ljudje predvsem odvisni od kmetijstva in turizma. Za to pa potrebujejo dobro letino (kjer je zelo pomembno, da v monsunskem obdobju ni poplav in da je pozimi dovolj snega za pomladno namakanje polj) in pa seveda turiste, ki se vse bolj zopet vračajo v Nepal (v zadnjem desetletju je turizem precej padel, zaradi oboroženega upora proti kralju in takratnemu sistemu). Nepalci so odprli vrata tujim obiskovalcem šele leta 1951 in takrat, so začeli prihajati prvi osvajalci najvišjih gora (Everest so osvojili leta 1953 – sir Edmund Hillary) in avanturisti, ki so v Nepalu in Tibetu videli še zadnji neraziskan gorski raj našega planeta. Te prve odprave so pustile v tej deželi velik pečat, saj je večina domačinov takrat prvič videla belce in dosti ljudi je dobilo novo delovno mesto – postali so gorski nosači. Velike gorske odprave, so potrebovale po 250 in več nosačev. Tako se je vse skupaj počasi razvilo v pohodniški turizem in vse do danes, ko Nepal ponuja široko turistično ponudbo. Kljub precej razvitemu turizmu, pa bomo tukaj še vedno našli precej odmaknjenih in neokrnjenih kotičkov, kjer niso navajeni turistov, saj je cestna infrastruktura precej slaba, poleg tega pa je Himalaja po večini neprevozna, zato so edino sredstvo premikanja v odročnih krajih naše noge in pa včasih tudi konji. V hitro spreminjajočem svetu pa je pomembno, da ohraniš to kar ti je mati narava ponudila – naravne danosti in njeno lepoto. To so se v Nepalu začeli zavedati in so v 80-ih letih prejšnjega stoletja, s tujo pomočjo zaščitili glavne naravne znamenitosti, tako da so ustanovili nacionalne parke, kjer so stroga pravila, glede varovanja narave. Danes je v Nepalu kar 9 nacionalnih parkov in še nekaj jih je v planu.