CAMINO treking

CAMINO TREKING

Datum potovanja: 4. september – 17. september 2010

Camino je starodavna romarska pot skozi severno Španijo, od Navarre do Galicie, mesta Santiago de Compostela. Obsega 800 km, naš pa bo dolg 227 km. Šli bomo iz Astorge do legendarnega mesta Santiago de Compostela, cilja vseh romarjev.

Poleg občudovanja zgodovinskih znamenitosti, mest in odmaknjenih vasic, boste dobili občutek neverjetne raznolikosti Španije- pokrajine, ljudi, njihove kuhinje. Hkrati nas hoja Camina naredi udeležence te dolgoletne zgodovinske tradicije, ki se v veliko pogledih v zadnjih 1200 letih ni dosti spremenila. Treking je fizično dokaj naporen in zahteva določeno stopnjo telesne kondicije. Je celo pot dobro označen z rumenimi puščicami in školjakmi.

1. dan: Slovenija - Španija

Polet iz enega bližnjih letališč v Španijo, od tam pa z avtobusom naprej do Astorge, začetne točke našega trekinga. Tukaj prespimo in si zvečer ogledamo mesto.

2. dan: Astorga - Rabanal de Camino 5ur, 19 km

Astorga se nahaja v španski regiji Castilla y Leon, ki ni samo največja regija v Španiji, ampak tudi v celi Evropski Uniji. Castilla y Leon sta se združila leta 1983 (združitev Castilla la Viejo in Leona). Oba dela sta bila zelo pomembna v španski zgodovini, kar je še vedno vidno v mogočnih katedralah, samostanih, gradovih in lepih mestih, ki so mnogokrat ostala nedotaknjena in v popolnem stanju vse do danes. Smo globoko v regiji Castille y Leona, danes bomo postopoma napredovali do vznožja Leonskega hribovja. Ta pot je zaznamovana z mogočnimi hrasti in nasadi iglavcev. Za prvi dan ne bomo pretiravali, hodili počasi in manj, si vmes privoščili kakšen prigrizek, kosilo in kavo, zvečer pa si za otvoritev Camina odpremo steklenico tipičnega španskega vina iz La Rioje.

3. dan: Rabanal de Camino - Ponferrrada 7ur 30min, 32 km

Ta dan bo eden bolj zahtevnih dni na Caminu. Uživali bomo ob prekrasnih razgledih, v družbi resja in gozdov, ko se bomo vzpenjali do »gore« (za slovenske razmere bolj hrib) Irago in videli »Iron Cross« na gorskem prelazu, preden se bomo spustili v predel Bierzo. »Iron Cross« je zelo simboličen del Camina, kjer lahko kot romarji položijo svoj kamen za srečo in blagoslov – ena izmed tradicionalnih gest, ki se izvaja že stoletja. Prispeli bomo v Ponferrado in tisti, ki jim še ne bo zmanjkalo energije, bodo lahko šli na ogled mogočne graščine vitezov Templjarjev. Njihova funkcija je bila, da so varovali romarje, ki so prečkali regijo El Bierzo na poti do Santiaga de Compostele.

4. dan: Ponferrada - Villafranca del Bierzo 6ur, 23 km

Še vedno smo v regiji Bierzo. Hodili bomo skozi rodovitna področja, katerih zmerna klima omogoča, da tukaj uspeva veliko vrst sadja in zelenjave. Do Villafrance bomo imeli 23 km hoje. Villafranca je simpatično mestece, kjer je tudi cerkev »Iglesia de Santiago« s svojim znamenitim vrtičkom.

5. dan: Villafranca del Bierzo - O Cebreiro 7ur, 28km

Dan izzivov….Povzpeli se bomo za 1000m nadmorske višine. Prečkali bomo ozko dolino reke Valcace pred vzponom na Cebreiro. Med verigama »Los Ancares« in »La Sierra do Courel« pot vključuje strm vzpon v razponu samo nekaj kilometrov. O Cebreiro je zelo znamenita vas, ki se je zelo vtisnila v spomin tudi enemu danes najbolj znanih modernih pisateljev Paulu Coelhu, ki je sam prehodil Camino ter napisal tudi knjigo »Romanje« (Pilgrimage).

6. dan: O Cebreiro - Tricastela 5ur 30min, 21 km

Vstop v Galicio! Od O Cebreira se pot nadaljuje skozi »Sierra de Ranadoiro« in se po prečkanju »Alto do Poio« spusti v dolino do vasice Tricastela, kjer se začne Galicia- malo bolj hribovita pokrajina s starejšimi zaselki, manjšimi vasicami in kmetijami. Opazili boste lahko razliko med Galicijo in prejšnjo regijo. Med drugim, so tudi ljudje drugačni, bolj zaprti in ponosni. Njihov prvi jezik ni španščina, ampak galščina, ki je bolj podobna portugalščini kot španščini. Pokrajina je večja od Slovenije, hribovita, z zelo razčlenjeno obalo in obilico padavin, šteje 2.800.000 prebivalcev, glavno mesto je Santiago de Compostela, naša končna točka. Kraljestvo Galicia je bilo eno izmed prvih kraljestev v Evropi. Ljudje se ukvarjajo predvsem z živinorejo, poljedelstvom in ribolovom.

7. dan: Tricastela - Sarria 5ur 30min, 21 km

Od tukaj imamo na poti dve možnosti, izbrali pa bomo »San Xil«, ki nudi poglede, ki nas bodo napolnili z naravnimi lepotami in nam vlili še dodatno energijo za preostanek poti. Pot pelje skozi veliko »Corredorias (ozke gozdne poti), ki sekajo tipične gališke hrastove gozdove. Prispemo v prikupno mestece Sarria, se okrepčamo s kosilom in gremo popoldne po nakupih – tukaj je namreč odlična trgovina, ki nudi vse, kar utegne romarjem na poti zmanjkati. Oprema, obleke, obutev, razni spominki,……

8. dan: Sarria - Portomarin 6ur, 23 km

Lahko pričakujete umirjeno hojo skozi sence hrastovih dreves in mirne vaške ceste. V vasi Barbadelo si bomo ogledali čudovito romansko cerkev. Naslednja magična vasica je Fereiros, kjer bomo imeli kosilo ali pa malico in postanek ob kavi. Ko prispemo do Portomarina, si lahko privoščite počitek na številnih terasah glavnega trga.

9. dan: Portomarin - Palace do Rei 6ur 15min, 23 km

Od vasice Portomarin naprej Camino prečka reko Minho in pot se začne vzpenjati. Šli bomo čez Gonzar in mimo romanske cerkve Santa Maria, Castromarior. Ogledali si bomo cerkev s čudovitim pročeljem, na katerem so skulpture svetnika Daniela in živali. Spustili se bomo do vasice Palace do Rei (565m), našega dnevnega cilja in si privoščili pravo špansko pojedino v eni izmed številnih restavracij.

10. dan: Palace do Rei - Arzua 7ur, 28 km

Danes se večinoma spuščamo, prečkamo vas Casanova in prijetno vasico Leboreiro. Ustavili se bomo v Melide in poskusili kako lokalno specialiteto. Naprej se Camino nadaljuje po gozdu in nas pripelje do vasice Boente s cerkvijo Santiago. Nato prečkamo še Ribadiso in končno….Arzua (389m).

11. dan: Arzua - Santiago de Compostela 37km

Za zadnji dan nas čaka največji izziv Camina in njegova končna postaja – 37 km do Santiaga! Sprva pot skozi gozd in zaspane vasice. Ustavili se bomo za obrok v Rui, ki je še ena zadnjih manj množičnih točk pred Santiagom. In skoraj smo že tam! V Lavacolli se romarji tradicionalno umijejo v reki pred vstopom v Santiago (to naj bi odplaknilo vse slabe stvari proč). Iz »Mont of Joy« se že vidi naš cilj – Santiago in njegova mogočna katedrala. Spust v mesto (95.000 prebivalcev) in lahko si boste to mogočno Unescovo dediščino ogledali od blizu!

12. dan: Santiago de Compostela - O km

Čestitke – cilj!!! Šli bomo po diplome in na slavnostno jutranjo mašo. Cel dan boste lahko počivali, ali pa si ogledovali arhitekturne lepote mesta. Uživali na eni od številnih Plaz-trg, opazovali mesto kako diha, ogromno je mladine, študentov in romarjev, saj je Santiago pomembno univerzitetno mesto ter hkrati končna postaja vseh romarjev. Čas bo tudi za zaslužene gurmanske užitke, steklenico vina – nagrado po naporni poti!

13. dan: Počitek ali Cape Finisterre

Imate na izbiro – lahko ostanete v Santiagu, ali pa gremo na izlet z avtobusom do Cape Finisterre (98 km). Ime se dobesedno prevede »konec zemlje«. In res, v zgodovini so ta kraj Španci imeli za konec sveta, danes pa predstavlja najbolj zahodno točko Španije. Drugače pa je Fisterra (lahko se reče še drugače) starodavno pristanišče in ribiška vasica, z ozkimi uličicami in Plazo de Ara Solis. Ima tudi spektakularni svetilnik na 600 m » Monte Facho«, ki nudi prekrasen razgled na Atlantski ocean.

14. dan: Santiago de Compostela - Slovenija, pa ne peš

Vračanje domov preko Londona, Madrida ali Barcelone.

NEKAJ NAPOTKOV

Camino je za večino udeležencev poleg potovanja tudi močna duhovna izkušnja. Ljudje si to pot zapomnijo za celo življenje. Hkrati pa predstavlja fizični preizkus zmogljivosti in telesne forme.

Z etapami nismo pretiravali in pot je zmožen prehoditi vsak, ki ima rad hojo, povezavo z naravo ter je telesno aktiven.

Spali bomo v albergih – preprostih prenočiščih, ki so namenjeni izključno romarjem.

Hrana na poti je raznolika. Zajtrki bodo preprosti – španski (rogljiči in kava ali pa bocadillo-sendvič), za kosilo oz. malico se bomo ustavili na poti, zvečer pa bomo imeli več časa – lahko si boste privoščili večerjo v bližnji restavraciji (npr. imajo posebne menije za romarje, ki stanejo približno 8 EUR).

Ponavadi pa so vedno v albergih tudi kuhinje in si lahko skuhate svojo hrano!

Obvezna je primerna in kvalitetna obutev (dobri uhojeni pohodni čevlji!!!! in treking nogavice, ki nas varujejo pred nepotrebnimi žulji, ki so lahko na tej poti še posebej neprijetni!!!).
S sabo imejte tudi nepremočljiv dežni plašč za primer slabega vremena.
Vsekakor pa s prtljago ne pretiravajte, na Caminu nam lahko vsak kilogram dodatne teže predstavlja še dodaten napor (nikakor ne več kot 10kg).
Nahrbtnik naj bo kvaliteten, pomembno je da vam nahrbtnik omogoča razporeditev teže med rameni ter boki, da ramena nosijo minimalno količino teže!

Moje doživetje Camina

Galerija CAMINO del Norte - junij 2010

Galerija CAMINO - september, oktober 2008

NEPAL – dežela na vrhu sveta

NEPAL - dežela na vrhu sveta

Sedim pred preprosto, z jakovim govnom obloženo hišo in srkam čaj. Zgodaj zjutraj je še in sonce še ni prišlo izza gora. Glede na njihovo višino, ga čaka še dolga pot. V nepalski Himalaji sem! Ne moram verjeti razgledom okoli sebe – bele ogromne kreacije snega in skale, ki jih je človek poimenoval gore, se dvigujejo skoraj vse do neba. Lepo je! Sežem po fotoaparatu, da bi naredil še en posnetek, pa se zavem, da fotografija, ne mora pričarati tega trenutka. Tako malega se počutim v tem okolju, a hkrati tako živega.

Če si katera dežela na tem planetu zasluži ime »Dežela v kraljestvu gora«, je to prav gotovo Nepal. Tukaj je doma kar 8 od desetih najvišjih gora na našem planetu in ena izmed njih, je tudi najvišja gora sveta Mount Everest. Skoraj 80% vsega nepalskega površja pokriva Himalaja. Na območju velikem za 7 Slovenij (to je velikost Nepala), lahko ljubitelji gora, adrenalina, estetike, narave, živali, vodnih športov, kulture itd., najdejo svoj raj na Zemlji.

Kljub temu, da tam prevladujejo gore, pa to še zdaleč ni vse. Samo 50 kilometrov se spustimo južno od Himalaje in prišli bomo do območja, ki se imenuje Terai. To je območje, kjer se večni sneg in led, srečata z vročino in pragozdovi Indo-gangeškega nižavja, ki meji na Indijo. Kot, da bi prišli v novo deželo. Kontrast je očiten in skoraj zmede človeka, ko se en dan spogleduje z najvišjimi vrhovi sveta, naslednji dan pa ga pričaka ravnina, riževa polja in džungelski pas južnega Nepala. Prav ta geografska raznolikost, daje pestrost tej deželi in zaradi tega ponuja široko paleto flore in faune. V Himalaji živijo snežni leopardi, medvedi, volkovi, bele opice, jaki (himalajsko govedo),… Na jugu, pa je kot da bi se preselili nekam v afriški nacionalni park, kjer prebivajo sloni, nosorogi, krokodili, številne ptice (kar 800 različnih vrst jih je, med njimi 10% takih, ki živijo samo v Nepalu) in ostale divje živali, ki so značilne za bolj džungelsko območje. Prav posebej pa je potrebno omenit Bengalskega tigra, ki tukaj original živi in je zaščiten. Ta prelepa ogromna divja mačka, je že skoraj izumrla in razen v Nepalu, živi še samo v severni Indiji in Bangladešu. Še bolj kot Bengalski tiger, pa buri duhove JETI. Mistično bitje, ki je po legendi pol žival – pol človek, bi naj živelo v nepalski Himalaji in ga vse do danes še ni nihče prav videl, kar nekaj ljudem pa se zdi da so ga. Številni raziskovalci in avanturisti so prav obsedeni z idejo, da bi prvi našli in fotografirali jetija (naj bi bil bel, kosmat in visok čez 2 m) in so organizirali prave odprave v Himalajo, v lovu za jetijem. Obstajajo celo skice tega bitja, pravih fotografij pa ni. Vendar jeti je še danes na varnem in še danes se zagotovo ne ve ali obstaja ali ne. Tudi sam se večkrat ozrem naokoli za jetijem, ko sem v Himalaji in si kasneje mislim, da je za jetija najbolje da ga ne najdemo, tako ima vsaj svoj himalajski mir!

Tako kot narava in živalski svet, pa je pestro tudi prebivalstvo. Nepal je etično izredno mešana dežela. Ko potuješ po deželi, srečuješ različne pripadnike ljudstev in temu primerni so tudi različni obrazi in pestra kultura. Na tem območju, bi naj živelo kar 90 različnih ljudstev, najbolj številni med njimi pa so: Nevari, Gurungi, Takali, Tamangi, Šerpe, Magari,… Po večini so tibetansko-burmanskega izvora in indoevropskega. Imajo vsak svoj pogovorni jezik, skupen vsem pa je nepali (nekoč je to bil jezik kraljeve dinastije iz Gorke), ki je tudi uradni jezik Nepala. Po veroizpovedi je največ hindujcev (80%) in budistov (11%). Nepal pa je tudi edina uradna hindujska država na svetu! Do leta 2008, je bila tudi edina hindujska kraljevina na svetu, vendar je v zadnjih letih prišlo do oboroženega upora proti kralju, s čimer so ga prisilili, da je razpisal več strankarske volitve. Na volitvah so največ glasov dobili nepalski maoisti in uresničili svoje želje in cilje – ukiniti monarhijo. Takoj za tem je Nepal postal federativna demokratična republika (leta 2008) in je s tem postal najmlajša republika na svetu.

Ko kot turist in raziskovalec potuješ po tej skrivnostni deželi, sprva sploh ne opaziš, da Nepal spada med najmanj razvite dežele našega planeta. Naravne lepote te tako vsrkajo, da socialni položaj ljudi, obiskovalec kar nekako spregleda. V Nepalu industrije skoraj da ni, zato so ljudje predvsem odvisni od kmetijstva in turizma. Za to pa potrebujejo dobro letino (kjer je zelo pomembno, da v monsunskem obdobju ni poplav in da je pozimi dovolj snega za pomladno namakanje polj) in pa seveda turiste, ki se vse bolj zopet vračajo v Nepal (v zadnjem desetletju je turizem precej padel, zaradi oboroženega upora proti kralju in takratnemu sistemu). Nepalci so odprli vrata tujim obiskovalcem šele leta 1951 in takrat, so začeli prihajati prvi osvajalci najvišjih gora (Everest so osvojili leta 1953 – sir Edmund Hillary) in avanturisti, ki so v Nepalu in Tibetu videli še zadnji neraziskan gorski raj našega planeta. Te prve odprave so pustile v tej deželi velik pečat, saj je večina domačinov takrat prvič videla belce in dosti ljudi je dobilo novo delovno mesto – postali so gorski nosači. Velike gorske odprave, so potrebovale po 250 in več nosačev. Tako se je vse skupaj počasi razvilo v pohodniški turizem in vse do danes, ko Nepal ponuja široko turistično ponudbo. Kljub precej razvitemu turizmu, pa bomo tukaj še vedno našli precej odmaknjenih in neokrnjenih kotičkov, kjer niso navajeni turistov, saj je cestna infrastruktura precej slaba, poleg tega pa je Himalaja po večini neprevozna, zato so edino sredstvo premikanja v odročnih krajih naše noge in pa včasih tudi konji. V hitro spreminjajočem svetu pa je pomembno, da ohraniš to kar ti je mati narava ponudila – naravne danosti in njeno lepoto. To so se v Nepalu začeli zavedati in so v 80-ih letih prejšnjega stoletja, s tujo pomočjo zaščitili glavne naravne znamenitosti, tako da so ustanovili nacionalne parke, kjer so stroga pravila, glede varovanja narave. Danes je v Nepalu kar 9 nacionalnih parkov in še nekaj jih je v planu.

Vsako potovanje pa se nekje konča. In to je v Nepalu  ponavadi Katmandu, saj je tam glavno letališče za prihode in odhode iz države. Tukaj pridejo na svoj račun arhitekturni in kulturni sladokusci. Katmandujska kotlina ima kaj za ponudit, prednjačijo pa številni templji in palače. V dolini so mesta, ki še vedno nosijo legendo o najmogočnejšem nepalskem kralju Shahu iz 18 st. V njegovem času so nastale številne mogočne palače in templji in spadajo med prave mojstrovine arhitekture. Med temi zgradbami se človek kar vrne par stoletij nazaj in si predstavlja kako je takrat bilo. Ta občutek preteklosti traja vse do takrat, ko za tabo zatrobi rikša, da se ji umakneš…

Prav gotovo je Nepal dežela, ki ne pušča obiskovalce ravnodušne. S svojo izjemno raznolikostjo in lepoto, ponavadi popotnika »prisili«, da se po prvem obisku vrne nazaj. Tudi sam to vem, saj se v Nepal vračam zadnjih 7 let in sem tam preživel številne magične trenutke in prehodil marsikatero himalajsko pot. V glavi pa se ves čas obiska zavedam Zaplotnikovih besed: »Nepal je tu, da te spremenil, ne pa ti njega«.

Tomaž Petek – Tomo

                                                                            

Galerija - Potovanja 2009-2013

Scroll to Top