»Spoprijeti se moramo z bolečino pred katero smo bežali. Pravzaprav se moramo naučiti počivati v njej in dovoliti, da nas njena pekoča moč preobrazi.«

Danes je tak dan. Ko si dovolim pisati o STRAHU. Bo, kar bo, si rečem. Mogoče pa še kdo potrebuje ravno to. Včasih se v trenutkih ko nismo dobro, počutimo tako zelo same. Ker ne želimo biti drugim odveč in jih »mučiti« s svojo težo. Pa je včasih že samo to dovolj, da nekomu poveš, kako se v resnici počutiš. Nekomu, ki te bo poslušal in te zaradi tvoje ranljivosti ne bo obsojal.

Veliko se dogaja v svetu zadnje čase. Hočeš nočeš se nas te stvari dotaknejo tudi na osebni ravni. Za naš že tako obremenjen živčni sistem je včasih enostavno preveč.

Tematiko raziskovanja svojih strahov imamo tudi kot naslednjo temo v meditaciji prihodnji teden. Če boste prebrali tale zapis bo vse skupaj tudi uvertura v to, kar bomo delali na sredini vodeni meditaciji.

Ljudje imamo toliko strahov. Dokler smo živi, jih čutimo. So neločljivi deli nas. Če se jim upiramo ali jih potiskamo na stran, zamudimo mogočno priložnost za rast in prebujenje. Če samo čakamo, da bo strahu konec tudi ne prepoznamo te ljubeče prisotnosti, ki se zgodi, ko se strahu prepustimo in soočimo z njim. To je svoboda, ki jo doživimo samo tako, da se prepustimo toku življenja, izgube in smrti.

In ker je jesen in še posebej november čas, ko narava odlaga in pušča za sabo stvari, ki ji ne služijo več, je čas odpuščanja tudi za nas. Kot drevesa spustijo staro listje na zemljo bi morali tudi mi odložiti stvari, ki jih ne rabimo. Ali smo oseba, ki to naredi zlahka, ali se navezujemo na stvari, ki nam jih je potem težko izpuščati? Pa ne samo stvari, tudi ljudi, navade, pretekle dogodke, naša zakoreninjena prepričanja….

Naj bo jesen tudi čas, ko se v sivini novembrskega dne ustavimo in pogledamo, kaj so tiste stvari, ki so nepotrebne in nam nikakor ne koristijo. Katerim ljudem še nismo zmogli odpustit, pa bi bilo to resnično osvobajajoče, predvsem za nas. Kateri vzorci obnašanja in delovanja so prisotni, ki nam jemljejo energijo, namesto da bi nas podpirali. Če spoznamo, da je tega še veliko, smo pa že na točki, ko smo zbrali pogum, da se odločimo za soočenje, je to lahko težko. Včasih tudi samo meditacija ne bo dovolj.

Pridejo trenutki, ko se nam zdi, da nam življenje postreže s toliko stvarmi, da se sploh nimamo časa ukvarjati še s svojim notranjim svetom. Ampak ravno v trenutkih, ko se nam zdi, da je vsega preveč najraje izbruhnejo tisti najbolj moteči podzavestni vzorci in nam jo še bolj zagodejo.

Meni se že celo jesen dogaja, da hrepenim po času, ki bi ga lahko porabila za lastno jogijsko prakso in pisanje in branje o jogijski filozofiji. Hrepenim tudi po dvojini naju z možem, ker sva si očitno naložila preveč in vedno na koncu zmanjka časa za naju. In kot da mi vesolje zmeraj znova postreže z lekcijo, imam časa še manj kot vedno, ker vedno en ali drug ali tretji, ali kar po dva skupaj v moji družini zbolijo in moram poskrbeti zanje. Vem, da vsi dobivamo svoje lekcije iz katerih je super, če se nekaj naučimo. Sprva sem naletela na velik odpor, ki se je z vsako novo situacijo še stopnjeval. Do točke ko sem mislila, da ne morem več. Preutrujena sem, neprespane noči so se nabrale, še za jutranjo meditacijo se nikakor ne morem motivirati, da vstanem. Če pa tega ne naredim vedno bolj padam v nekontrolirane podzavestne vzorce svojega obnašanja, ki mi niso prav nič všeč. Še manj pa mojim najdražjim. Vedno znova sem se soočala s strahom in padala v stisko, da je premalo časa, da bi se lahko dobro pripravila za svoje vadbe in učenja. Iskala sem smisel in pravo energijo, s čimer po navadi vsaj s svojo službo res nimam težav. Potem je prišel še moj rojstni dan. Katastrofa, ko se vrinejo še glasna pričakovanja, kako bi te naj drugi razvajali. Ali pa vsaj malo😊 Streznitev je prišla, ko me moj desetletni sin vpraša: »Mami, zakaj si ti tolikokrat slabe volje?« Oni nas gledajo in to kar vidijo, bodo nosili potem s sabo v življenju. Tukaj sem se pa potem resno zamislila in odločila da ne gre več tako naprej. Da se moram nujno otresti vseh pričakovanj in se začeti samo prepuščati. Tudi temu, da so dnevi, ko je čisti kaos. Da preveč idealiziram življenje in kako bi ga morali »Živeti«. Lahko je biti srečen na Baliju, ko gledaš otroka, kako sproščeno skačeta v bazen, ti pa ležiš na ležalniku in piješ že drugi papaja juice.« Ampak ali lahko ostanem mirna in vsaj zadovoljna, če je že srečna malo pretirana beseda; v tem da se preizkušnje nizajo ena za drugo in da vsak teden na koncu izpade popolnoma drugače, kot smo ga planirali.

Avtorica Tara Brach – knjige Radikalno zavedanje pravi, »da je soočanje s strahom vseživljenjski trening opuščanja vsega, česar se oklepamo. Je trening, kako umreti. Vadimo, ko se soočamo s številnimi vsakodnevnimi strahovi: z zaskrbljenostjo zaradi dobrega rezultata, z negotovostjo ob določenih ljudeh, s skrbmi za otroke, za finance, ali da bi razočarali ljudi, ki jih imamo radi. Sposobnost, da se z nenehnimi življenjskimi izgubami soočamo z radikalnim sprejemanjem z vajo raste. Sčasoma ugotovimo, da se v resnici lahko soočimo s strahom, vključno z najglobljim strahom pred izgubo življenja samega.«

»Pripravljenost soočiti se s strahom nas osvobodi iz transa in nam podari blagoslov zavedanja. Opuščamo vse globlje in subtilnejše plasti odpora, dokler se sploh ne upiramo več, ampak nam ostane le budno in odprto zavedanje. To je zatočišče, kjer je prostor za življenje in umiranje. V to sijočo in nespremenljivo zavest lahko, kot pravi Rilke, »vključimo smrt, celoto smrti.« Lahko jo nežno zadržimo v srcu in ne zavrnemo nadaljevanja življenja. Radikalno sprejemanje strahu nas popelje do vira vse svobode, do končnega zatočišča, ki je naš pravi dom.

SOOČANJE

V znani poučni zgodbi poskuša moški, ki ga preganja tiger, pobegniti in skoči iz pečine. K sreči drevo, ki raste na robu, prepreči njegov padec. Na eni roki visi iz drevesa, nad njim se sprehaja tiger, stotine metrov pod njim pa se dvigajo skale. Mož v obupu zavpije: Na pomoč! Naj mi kdo pomaga!
Odzove se glas: Da? Mož zakriči: Bog, si to ti?
Ponovno: Da.
Zgroženi mož reče: Bog naredil bom vse, samo prosim, pomagaj mi.
Bog mu odgovori: Dobro, potem se samo spusti.
Moški se za trenutek ustavi, nato pa reče: Je tam še kdo drug?

Ko se soočimo s strahom, je spuščanje tistega, kar se zdi rešilna bitka, zadnja stvar, ki jo želimo storiti. Tigrovemu gobcu in skalam se poskušamo izogniti tako, da kopičimo imetje, se izgubljamo v svojih miselnih zgodbah, vsak večer spijemo tri kozarce vina. Da bi se izognili strahu pa moramo spustiti vejo, se prepustiti strahu in se odpreti divji igri občutkov in čustev v telesu. Občutiti moramo prav tisto za kar naš um pravi, da je »preveč«. Pristati moramo na bolečino umiranja, na neizogibno izgubo vsega kar nam je drago.

Kar je dobro narediti v primeru, ko nas premaguje strah zahteva nekaj pozornosti in meditativne kontemplacije. Naša običajna navada je, da hočemo od strahu pobegnit. Kaj pa če naredimo ravno obratno, da se obrnemo k njemu in z njim neposredno soočimo. Tako se začnemo bližati tistemu, čemur se običajno upiramo. Lahko tudi dobesedno gremo v občutke drgetanja, tresenja in stiskanja, kar napoveduje strah. Ne glede na to, ali je strah samo majhen občutek tesnobe ali močan val, ki nas zajame, je dobro, da se občutka zavemo in ga ozaveščamo tisti trenutek, ko se dogaja. Lahko nas je strah spremembe službe, smo dobili rezultat od zdravnika, se bojimo tekmovanja ali nastopa pred ljudmi, ali nas je strah samote,…. V vseh teh okoliščinah je dobro, da se ustavimo in najprej vprašamo: Kaj želi ta trenutek mojo pozornost ali Kaj želi biti sprejeto? Še posebej pomembno je, da se zazremo v občutke v grlu, srcu in želodcu. To so področja v telesu, kjer se strah najmočneje izraža.

Ko se soočimo s strahom tako, da se osredotočimo na občutke, se pogosto zgodi, da naš um takoj ustvari neko zgodbo. Lahko si vse skupaj potem samo še potenciramo. Zapademo v nekoristna prepričanja in dokazovanja zakaj nas je upravičeno strah nesprejemanja, da ne bomo nikoli našli ljubezni in intimnosti, ali da bodo ljudje videli kako nezanimivi smo in nas zavrnili,…. Medtem ko bo um še naprej ustvarjal misli o tem, česar se bojimo, lahko misli prepoznamo kot to, kar so, samo misli. Vedno znova se lahko spustimo pod zgodbe in se povežemo z občutki v telesu.

Namesto da se strahu umikamo lahko samo tiho pri sebi rečemo Da. Ostanemo z občutkom in ga opazujemo. To je lahko zelo intenzivno, močno, kot da nam strah trga srce. Soočanje je lahko zelo strašno, a tudi, kadar proces ni tako intenziven, ne bo nikoli prijetno. Prepustiti se v takšni situaciji je izjemno težko, želimo se umakniti, ker se nam zdi, da bomo od bolečine kar umrli. A če dovolimo, da trdi deli strahu pritisnejo na nas, da nas nasilnost raztrga, se zgodi nekaj neverjetnega. Ko se kaos poleže pride neizmeren mir. Zgodi se počitek v globoki tišini. Občutek prostranosti in popolne praznine obenem, vse prežemajoč mir in spokojnost. To je darilo za pogum in svoboda je druga stran upiranja strahu.

Ko se nehamo upirati življenju, se odpremo zavedanju, ki je neizmerno veliko in prežeto z ljubeznijo.

Na ta način se skozi meditacijo naučimo, da namesto umika, ob soočenju s tesnobo ostanemo sprejemljivi in prijazni.
Seveda so trenutki, ko je strah premočan in se ne počutimo dovolj varne, da bi se z njim ukvarjali. Če se počutimo zakrčene in majhne bomo morali najprej dvigniti zavedanje višje od tega preden se v celoti posvetimo strahu. Ampak pomembno je, da na poti vztrajamo tudi, ko bi najraje obupali nad meditacijo in življenjem. In potem bodo prišli trenutki, ko nam bo uspelo, da se s pogumom soočimo ter nas to ponese v zavedanje in ljubezen, ki sta zunaj dosega strahu.

»Ko se soočimo s strahom in bolečino v svoji psihi, stojimo pred vrati izjemne prenove in svobode. Naša najgloblja narava je zavedanje, in ko ga popolnoma živimo, svobodno ljubimo in smo celoviti. To je moč radikalnega sprejemanja: ko se nehamo boriti proti energiji, ki je ujeta v strah, se ta naravno sprosti v brezmejno morje zavedanja. Bolj ko se prebujamo iz objema strahu, bolj sijoče in svobodnejše postaja naše srce.«

Upam, da vas tale zapis navdahne s kakšno novo idejo, ali pa vas spomni, da na svoji poti niste sami. Če vas pokliče moja vodena meditacija v sredo, 20. novembra, se nam lahko pridružite. Ob 19h se dobimo v Potujoga studiu v Mozirju, ali pa se povežemo online prek Zooma.

Želim vam lahkotnosti do prihodnjič, če pa vas življenje postavlja pred preizkušnje, ki jim ni videti konca, pa se skupaj opomnimo, da vse enkrat mine.
Namaste, Tjaša Potujoga